Piše: Franc Bešter
Človek je tudi sistemsko pogojeno bitje: nobena človeška skupnost ne more živeti in preživeti brez nekega okvira, znotraj katerega deluje, brez neke strukture. Tako je bilo že v dolgih tisočletjih prazgodovine, vsaka horda je imela vodjo, prav tako vsak rod in vsako pleme svojega poglavarja, njihova naloga je bila, da urejajo določene skupne stvari, rešujejo skupne probleme, da o njih odločajo, da skupnost vodijo. A to so bile še majhne človeške združbe, s po nekaj deset, kvečjemu nekaj sto pripadnikov.
S kmetijsko revolucijo (udomačevanje rastlin in živali) so se pred ok. 10 000 leti pojavile večje, milijonske tvorbe: prve države. Do tega je prišlo zaradi stalne naselitve ljudi (obdelovanje zemlje!), in večje skupnosti so bile potrebne za izvedbo velikih gradbenih podvigov, npr. namakalnih sistemov. To so bile avtokratske tvorbe (kraljestva, cesarstva), oblast se je dedovala, nastajale so dinastije. Seveda kralj ni mogel vladati sam, nastale so kaste kot uradniki, vojaki, svečeniki. Močna povezanost politike in religije.
Že v antiki pa se je pojavila neka nova, naprednejša ureditev, vladavina ljudstva: prva (atenska) demokracija v Grčiji, Rim kot republika. A zgodovinska izkušnja kaže, da je takšna politična tvorba razmeroma krhka, atenska demokracija je bila kratkotrajna, rimska republika se je preobrazila v cesarstvo, torej avtokracijo. In upam si trditi, da se je tudi naša (zahodna) evropska demokracija že preobrazila v nek totalitarizem.
Blišč in beda demokracije
V tem našem svetu nekega idealnega sistema nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo, vsaka stvar potegne za sabo tudi določene negativnosti. A demokracija se je pokazala za doslej najuspešnejši (tudi najbolj svoboden) sistem. Predvsem v njem oblast ni ne-zamenljiva, vladar ni dosmrten, ljudstvo ga lahko z volitvami zamenja, oblast zato mora delovati v dobro ljudi, če naj bo ponovno izvoljena. Med ljudstvom pa se pojavijo različni pogledi na urejanje skupnih zadev, zato se pojavijo stranke, vsaka s svojo ideologijo, in takšne kandidirajo na volitvah, in ljudje med njimi svobodno izbirajo. Vidimo, da demokracija vse zrelativizira: ni več neke večno trajajoče Oblasti, ni več ene same, večno veljavne politične Resnice.
V tem pa je npr. tudi izvor problemov današnje Slovenije, ki ima opravka z levico (levimi strankami), ki niso »leve« v evropskem (ameriškem) smislu, kjer je samoumevno in normalno, da se levi in desni na oblasti menjavajo in kjer rdeči in črni tvorijo tudi koalicije, z levico, ki je naslednica totalitarne stranke, ki je vedno vso Oblast hotela zase, za vedno. Zaradi tega idejnega nasledstva ta »levica« ne prenese izgube Oblasti in na Oblasti nekoga drugega, in v svojem boju za Oblast ne izbira sredstev: sveti cilj (Oblast) posvečuje sredstva.
Slaba stran demokracije je, med drugim, da o oblasti odloča številka, večina, to je neke vrste tiranija večine nad manjšino. Večina (ljudstva) pa nikoli ni, ne more biti najbolj pametna, modra moralna, je glede tega kvečjemu povprečna. Zato je taka tudi izbira med kandidati, in volitve navadno ne spravijo »na vrh« najboljših iz ljudstva. V moderni dobi pa je v to igro stopil še en močan dejavnik: tehnika. Mediji (informacijska tehnika!), tako tiskani kot elektronski se uporabijo (tudi) za politično propagando, in lahko usodno, odločilno kreirajo volilno voljo volivcev. Ker pa je zanje potreben denar, veliko denarja, postane oblast domena bogatih. In predvsem zato, mislim, se je zahodna demokracija »sfižila«, postala je totalna oblast Kapitala, stalna vladavina peščice najbogatejših in najvplivnejših Zemljanov. In tudi današnja volilna zgodba v Sloveniji, z R. Golobom, je predvsem odraz teh dveh slabosti demokracije: ker o oblasti odloča večina, ki navadno ni kaj dosti politično osveščena, in ki jo je za povrh mogoče z mediji za volitve ustrezno »preparirati«. Zmaga Goloba je tudi odraz nezrelosti velikega dela volilnega telesa, zaradi nje vedno znova naseda novim obrazom.
Franc Bešter, Zg. Besnica
