-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Koristi brezkovidne strategije

Piše: Tadej Ian

V članku opisujemo prednosti t. i. brezkovidne strategije, strategije ničelne tolerance do virusa SARS-CoV-2, ki ne bi bila koristna le z zdravstvenega vidika, pač pa bi pomagala tudi gospodarstvu in reševala nekatere probleme globalizacije, kot so ekonomske migracije iz Azije in Afrike. 

Epidemija covida-19 je v svetu prinesla različne metode spopadanja z virusom. Najbolj razvpit je švedski model prostega prekuževanja, ki je marsikje v svetu požel zgražanje. Njegovo nasprotje je strategija ničelne tolerance do virusa SARS-CoV-2, ki je usmerjena v to, da se v neki državi na območju, kjer je do okužbe prišlo, takoj po pojavu okužbe izkorenini bolezen z izolacijami, s karantenami in seveda splošnim zaprtjem družbenega življenja oz. t. i. lockdownom. Prednost tovrstne strategije je v tem, da lahko v času, ko okužb z virusom SARS-CoV-2 ni, ljudje na območju živijo normalno in brez ukrepov, medtem ko je v okoljih, kjer take strategije ni, kot vemo, ves čas treba upoštevati bolj ali manj stroge ukrepe oz. omejitve.

Trdi kitajski pristop

Takoj po priznanju pojava covida-19 na Kitajskem so se oblasti, ki so prej problem nekaj tednov ignorirale, odločile za strategijo ničelne tolerance do virusa SARS-CoV-2, ko je kitajski komunistični diktator Ši Džinping razglasil »vojno« proti virusu. Kitajcem je uspelo izkoreniniti virus, ki pa so ga prej zaradi poznega odziva nanj in nojevske taktike uspešno razširili po vsem svetu. Da so izkoreninjenje lahko dosegli, je bilo potrebnih ogromno žrtev prebivalcev, soočenih z akcijo totalitarnih represivnih organov, ki so kršitelje ukrepov celo zabili ali zavarili v stanovanja. Kljub nehumanemu ravnanju kitajske oblasti je treba priznati, da so začasne žrtve oz. drastično poslabšanje kakovosti življenja prebivalcev na okuženih območjih dale rezultat v obliki normalizacije življenja, ko je bil virus začasno iztrebljen. Ker pa je svet globalna vas in se Kitajska ni zaprla pred njim, se Kitajcem ves čas dogajajo vdori virusa. Kadar se to zgodi, izvedejo bliskovita in neusmiljena zaprtja in testirajo vse prebivalstvo. Pred nekaj tedni so v mestu Šian prebivalci zaradi nenadnega zaprtja celo stradali, saj niso smeli iz stanovanj niti po hrano. Odveč je poudarjati, da kitajska strategija v demokratičnih okoljih, kjer so človekove pravice vrednota, ne bi bila mogoča. Razlika ni samo politična, pač pa tudi kulturna, saj bi lahko rekli, da smo pripadniki zahodne civilizacije individualistični, medtem ko so Kitajci kolektivistični in je komunistična partija danes zgolj nadomestek cesarske birokracije, ki je na Kitajskem vladala tisočletja. Res pa je zelo zanimivo, da so se Kitajci odločili za strategijo ničelne tolerance do virusa SARS-CoV-2 glede na to, da so se leta 2003 kitajske oblasti na izbruh virusa SARS-CoV-1 odzvale zelo mlačno kljub velikim žrtvam. Kritiki kitajskega odziva na izbruh virusa SARS-CoV-2 konec leta 2019 trdijo, da so Kitajci uvedli strategijo ničelne tolerance do virusa, ker jim je virus ušel iz laboratorija v Vuhanu in so se že na začetku zavedali, za kako nevaren in rušilen virus gre.

Med 71 in 87 odstotkov Avstralcev je podprlo vladno odločitev, da se proticepilsko nastrojenemu srbskemu teniškemu igralcu Novaku Đokoviću onemogoči nastop na največjem avstralskem teniškem turnirju. (foto: EPA / Yoan Valat)

Mehkejši avstralski in novozelandski pristop

Strategijo ničelne tolerance do virusa so izvajali tudi v zahodnem svetu – v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Ukrepi so bili tu bistveno bolj humani kot na Kitajskem, vendar so bili še vedno hitri in do virusa neusmiljeni. Kadarkoli je prišlo do izbruha virusa SARS-CoV-2, so sledila preventivna zaprtja ožjega in širšega območja. Policija je nemudoma in odločno z aretacijami ukrepala proti kršiteljem ukrepov in proti agitatorjem, ki so spodbujali h kršitvam ukrepov. Demonstracij policija ni tolerirala in je z demonstranti ostro obračunala. Čeprav so bila zaprtja kratka in učinkovita in je življenje sicer potekalo normalno, so morali avstralski in novozelandski državljani močno potrpeti, saj so bili pogosto zaprti doma. V Avstraliji so se zato odločili, da bodo strategijo ničelne tolerance do virusa opustili, ko bo prišlo do zadostne precepljenosti prebivalstva. Podobno so se odločili na Novi Zelandiji, vendar so tam epidemiološki ukrepi ta čas veliko strožji, kot so v Avstraliji.

Brezkovidna strategija v Evropi

V Evropi se za ničelno toleranco do virusa stroka in politika nista odločili. Lahko bi se reklo, da je to škoda, ker pri covidu-19 ne gre samo za to, ali bodo bolnišnice imele dovolj mest na razpolago in koliko bo mrtvih. V manjšem obsegu gre pri nepotrebnem obolevanju s covidom-19 za kolateralne (tudi smrtne) žrtve med pacienti, ki sicer nimajo covida-19, a ne morejo do zdravstvene oskrbe zaradi preobremenitve zdravstvenega sistema zaradi zdravljenja bolnikov, obolelih za covidom-19. V večjem obsegu pa je problematičen t. i. dolgi covid, ki naj bi v skladu z različnimi raziskavami prizadel kar med 15 in 80 odstotkov vseh, ki so covid-19 preboleli, četudi asimptomatsko! Nekateri od teh ljudi so tako močno prizadeti, da so v bistvu invalidi, nesposobni za delo, kar pomeni hudo breme za državni socialni sistem.

Kritiki strategije ničelne tolerance do virusa v Evropi pravijo, da bi preveliko ceno plačalo evropsko gospodarstvo in da zaradi geografske lege in globalizacijskih tokov ta strategija v Evropi niti ni mogoča, saj Evropa ni totalitarna celinska Kitajska ali z vseh strani obdana z morjem, kot sta Avstralija in Nova Zelandija. Toda ti argumenti so iz trte izviti. Avstralijo je denimo v letu 2019 obiskalo skoraj 13 milijonov tujcev, kar pomeni en tuji obiskovalec na dva avstralska državljana. Zaradi morja Avstralija in Nova Zelandija še nista zakotni destinaciji. Če sta ti dve državi omejili obiske po začetku epidemije, bi se lahko zaprla tudi Evropa. Evropo s treh strani obdaja morje, na vzhodu pa smo bili iz časa hladne vojne vajeni železne zavese skoraj pol stoletja, zato ni nobenega izgovora, da se ne bi mogla Evropa zapreti za nekaj let. Blokada mej bi rešila tudi problem množičnih ekonomskih migracij iz Afrike in Azije, ki na Evropo zagotovo ne delujejo blagodejno in bi se ob uvedeni strategiji ničelne tolerance do virusa ustavile, saj bi evropske meje nepopustljivo branili vojska in vojaška mornarica. Glede na to, da ima Evropska unija zelo močan birokratski aparat in skupne organe odločanja, bi lahko brez težav na ozemlju EU poenotili ukrepe in uspešno izvedli strategijo ničelne tolerance do virusa. To bi blagodejno vplivalo na gospodarstvo, saj bi lahko večji del časa delovali normalno, gospodarstvenikom pa rigorozni ukrepi in zaprtja ne bi povzročali sivih las in bi bil končni rezultat gospodarskega iztržka na koncu še celo večji, kot je sedaj, ko Evropo bremeni množica bolj ali manj strogih ukrepov in omejitev. Strategija ničelne tolerance do virusa bi pomenila tudi to, da bi se v evropski regiji bolj povezali s sosedi in začeli delati na samozadostnosti Evrope, ki bi jo bilo treba čim prej doseči. Globalizacija je namreč precenjena, in kot vidimo tudi sedaj, gre lahko zelo veliko stvari narobe, ko se zatakne z dobavami z drugih celin, kot se zdaj med pandemijo vse bolj dogaja. Kitajci so denimo šli celo tako daleč, da so novembra opozorili domače prebivalstvo, naj si ustvari zaloge hrane za nekaj mesecev, ker je kitajsko državno vodstvo predvidelo, da bi lahko zaradi pandemije prišlo do težav ali celo pretrganja dobavnih verig s hrano iz tujine. Spričo sedanjega dogajanja bi brezkovidna strategija Evropo dodatno spodbudila, da se nasloni na lastne vire in razmišlja bolj daljnosežno in strateško ter v interesu domačih državljanov, ne pa v interesu globalizacijskih lobijev.

Brezkovidna strategija v času brez virusa Kitajcem omogoča normalno življenje. Pol leta po epidemiji je bilo življenje v Vuhanu (na sliki) popolnoma normalno in brez ukrepov. (foto: EPA / STR)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine