Piše: Mitja Grmovšek
Pogovarjali smo se z Dragico Sternad Pražnikar, ki je zelo samozavestna in predana svojim ciljem. Spoštuje vsakogar in vse. Največ ji pomenijo družina, domoljubje in vera. Družino si je ustvarila z možem mag. Boštjanom Pražnikarjem, ki je tudi predsednik prvoligaškega odbojkarskega kluba SIP Šempeter, član Rotary kluba Žalec in uspešen menedžer. Danes živi na Bregu pri Polzeli.
Dragica Sternad Pražnikar je po rodu iz Rač pri Mariboru, kjer je v delu in zavezanosti kmetiji odraščala s starši in sestro. V Mariboru je z odliko na maturi končala III. gimnazijo in uspešno diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Zaposlila se je na ministrstvu za malo gospodarstvo in turizem v Mariboru na področju odnosov z javnostmi. Kasneje je službovala na različnih področjih, in sicer kot vodja kabineta ministra, vodja službe za odnose z javnostmi, delala v gospodarstvu kot izvršna direktorica turističnega koncepta, kot samostojna podjetnica za organizacijo dogodkov in se pred tremi leti zaposlila na Javni agenciji za varnost prometa. Uspešno je opravila podiplomsko izobraževanje v Garmisch-Partenkirchnu na ameriškem mednarodnem izobraževalnem Centru George C. Marshall, kjer je končala program »vodje 21. stoletja«. Med 100 udeleženci z vsega sveta je bila izbrana za govornico na podelitvi diplom, ki jo je prejela iz rok nekdanjega nemškega kanclerja Edmunda Stoiberja.
DEMOKRACIJA: Gospa Sternad Pražnikarjeva, pravite, da so ljudje dodana vrednost politiki. Je tak tudi vaš pristop?
Sternad Pražnikarjeva: Moje stališče in filozofija sta, da bi tako moralo biti. Ljudje bi morali biti dodana vrednost politiki z znanjem, izkušnjami, doprinosom družbi in dosežki, ki so jih prinesli iz dela »zunaj politike«. S svojim vstopom v politiko bi tako prinesli vse to, kar so v življenju že naredili, s svojim znanjem z različnih strokovnih področij bi obogatili politični prostor. Žal je danes pogosto drugače, ko se lastna dodana vrednost išče v politiki. Takšno zaporedje ni pravo. Menim, da bi ves politični prostor bolje deloval, če bi bila v njem večina posameznikov, ki so karierno in osebnostno zunaj politike veliko dosegli, se izkazali. Politika ne sme biti »zavod za zaposlovanje«. V njej naj bodo uspešni, iskreni posamezniki, ki sicer dobro, odlično shajajo brez nje, ki so si v življenju ustvarili materialno podstat, tako da je ne bodo iskali v politiki, in so pripravljeni deliti svoj čas, znanje na tem področju. Na ta način bi bilo seveda tudi veliko manj ali nič razočaranja ob morebitni neizvolitvi.
DEMOKRACIJA: Ste svetnica občine Polzela. Kakšen je v bistvu vaš kraj. Kako bi ga opisali?
Sternad Pražnikarjeva: Z možem in takrat še malčkom Borom smo se priselili leta 2006 zaradi bližine avtoceste, saj sem sama večino časa službovala v Ljubljani, soprog pa v Kranju kot direktor skupine Iskra ESV. Družbeno aktivno sem živela že prej in tudi na Polzeli sem takoj začela s številnimi prostovoljnimi aktivnostmi. Ponosna sem na svoje zelo odmevne in obiskane »Malteške čajanke«, ki sem jih zasnovala in vodila. Organizirala sem številne dobrodelne dogodke, prireditve, koncerte, okrogle mize, povezovala dogodke, za katere sem prispevala scenarij, jih vsebinsko zasnovala. Ponosna sem, ker sem vse to počela na prostovoljni bazi. Izjemno odmeven dogodek je bila moja avtorska prireditev Moja Slovenija, na kateri sem na polzelskem dvorcu Šenek gostila zdravnico, prijateljico Alo Adamio. To so bili časi, ko je bila gneča na dogodku zaželena in skoraj sto se nas je nagnetlo v Kristalno dvorano; po besedah udeležencev slišano in videno ne bo pozabljeno.
V Polzeli vidim velik potencial. Moja vizija je prijazna, inovativna, sodobna, zelena, urejena, dogodkov polna Polzela. Polzela, ki bo imela vsebine za vse generacije, a vendarle ob vedenju, da živimo na podeželju zato, ker smo se tako odločili. Naj se ta dodana vrednost krepi. Polzela ima številne potenciale. Malo gospodarstvo, kmetijstvo, turizem, prijazno življenjsko okolje za vse generacije, strpno sobivanje, doseg vseh storitev, ki jih sodoben človek potrebuje, obilo kulture in dogajanja za različne generacije, športna ponudba kraja, ki se lahko upravičeno pohvali s prvoligaškim košarkarskim klubom, ki ga kot svetnica vedno podpiram. Mladi potrebujejo zabavo in druženje v domačem kraju. Vse to si želim za Polzelo in še veliko več. Se pa zavedam, da pot do teh ciljev ne bo lahka.
DEMOKRACIJA: Zaposleni ste na Javni agenciji za varnost prometa. Vozite torej varno?
Sternad Pražnikarjeva: V prvi polovici leta 2019 sem se zaposlila na agenciji, kjer lahko dobro izrabim svoje potenciale. Največje zadovoljstvo je gotovo delo z mladimi, saj predavam na srednjih šolah o največjih povzročiteljih tveganja za nastanek prometnih nesreč. Predavanja sem zasnovala na način, da »potrkajo« na čustva mladih. Pretresena sem, ko si ogledujemo posnetke posledic, ko poslušamo pričevanje policista. Moram pa iskreno poudariti, da sem zelo pozitivno presenečena nad mladimi generacijami. V veliki večini so pozorni, prijazni, sodelujejo, vsebine jih ganejo, kar tudi pokažejo. Seveda so tudi izjeme, a večinski vtis je pozitiven. Zaradi koronavirusne situacije je bilo to delo v marsičem oteženo, sem pa vesela in hvaležna, da sem ga lahko opravljala tudi na daljavo v času epidemije. Na ta način bolje razumem učitelje, profesorje. Med jutranjimi predavanji dijakom prek zooma v pižamah, ob ugasnjenih kamerah sem iskala poti, kako jih motivirati za sodelovanje, jih prebuditi, animirati. Res dragocene izkušnje.
O moji vožnji je nehvaležno govoriti. Gotovo pa se je tu zadnja tri leta pri meni vse spremenilo. Zavedam se nevarnosti. Kot druge mame vozim otroke na treninge in različne aktivnosti in tega je vsak popoldan in večer ogromno pa še vsakodnevna vožnja v Ljubljano. Zavedam se, da so hitrost, uporaba mobilnega telefona in alkohol v avtomobilu najpogostejši povzročitelji nesreč z najhujšimi posledicami. Hkrati smo vsi samo ljudje, in kot govorim dijakom, apeliram tudi na bralce tega zapisa, v prvi vrsti nase. Če se izognemo tem glavnim dejavnikom tveganja za nastanek prometnih nesreč, imamo veliko več možnosti, da bomo »skozi življenje« vozili varno.
DEMOKRACIJA: Ste žena in mama štirih otrok. Vas družina pri vašem političnem delovanju podpira?
Sternad Pražnikarjeva: Res je, v prvi vrsti sem mama in žena. To me definira in to je tisto, kar je moja »dodana vrednost«, pa ne zaradi klišejskega, morda »cankarjanskega« pojmovanja materinstva. Bili so časi, ko je bilo delo s štirimi malčki naporno, saj na Polzeli ni bilo sorodnikov za pomoč, soprog je kot menedžer večino časa od doma in bila sem sama s 6-letnim prvošolčkom, 2-letnico, ki sem jo imela večino časa doma, da iz vrtca ne bi nosila okužb dvojčicama-dojenčicama. Družina, ki me podpira, je moj največji ponos. Mož ve, da sem čustvena, iskrena, da me neizmerno boli krivica in da to niso lastnosti, ki bi bile cenjene oz. dobrodošle v politiki. Moje mnenje glede tega se je skozi leta izoblikovalo in ne strinjam se s stališčem, da v politiko, vrh gospodarstva in sfero t. i. uspešnih sodijo samo ženske, ki funkcionirajo kot moški, ki znajo potlačiti čustva in biti hladne. Tudi ta »svet« potrebuje žensko energijo, emocije, tudi iskreno ranljivost, materinstvo. Pri tem pa je najpomembnejše nekaj, česar se morda v vseh obdobjih nisem dovolj dobro zavedala, tega namreč, da je čas tisti, ki je najpomembnejši. Tudi sama sem 3 leta po rojstvu dvojčic poleg službe samo skrbela za otroke. Nato pride čas, ko je mogoče početi tudi druge stvari. A čas, ki ga damo družini, otrokom, je najboljša investicija in vrednost življenja.
DEMOKRACIJA: Za vas in družino je tudi vera zelo pomembna. Kaj vam pomeni?
Sternad Pražnikarjeva: Vera ima zelo visoko mesto v naši družini. V mojem življenju pa je vera v Boga najpomembnejša, saj je začetek in konec vsega. Naša družina je doživela grozljivo preizkušnjo, ki je zaznamovala zadnji dve leti. Danes vem, da sem preživela, zmogla samo zaradi neposrednega posredovanja Boga, ki nam je izkazal svojo milost. Ne obremenjujem se s tem, koliko in kako to kdo lahko razume. Ogromno so mi pomagale sestre klarise iz Nazarij, takratni polzelski župnik, zakonska skupina. Šele takrat sem doumela moč kontemplativne molitve, življenja. Sicer druge pomoči, besed, nisem sprejemala, popolnoma sem se umaknila v »svet«, kjer je bil prostor samo za molitev za sina in skrb za hčere. Izklopila sem vse medije, telefone, in ko sem kasneje, čez leto in več, izvedela, da morda kdo iz »tega sveta« v tem najhujšem obdobju ni prizanašal, sem zmogla, da za tako osebo molim in želim vse dobro. Sem pa neizmerno hvaležna tisočim ljudem po vsem svetu, ki ste bili z nami v molitvi. To je največ. Čudeži, ki smo jih bili deležni, so me spremenili in danes živim v hvaležnosti brez zamer in obremenjevanja. Ta preizkušnja me je zaznamovala in vem, da so vse, kar ne pomaga k lepoti, živosti, povezanosti in dobroti tega sveta, malenkosti. Da, Bog je v mojem življenju na prvem mestu. Bog pa je ljubezen. Ljubezen torej.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete delo vlade, ki jo vodi predsednik SDS Janez Janša?
Sternad Pražnikarjeva: Poskušam biti realna pri tej oceni. To je morda lažje, ker sama nisem neposredno udeležena. Mojo trditev, da je začeto delo treba nadaljevati, podkrepljuje predvsem mnenje ljudi s terena, ki so bili še pred časom na drugem bregu, danes pa iskreno povedo, da so hvaležni, da je v teh težkih časih, polnih izzivov, tej vladi uspelo stvari voditi v pravo smer. Napredek in razvoj sta tista, ki sta jih prepričala. Govorim iz resničnih pogovorov z ljudmi iz različnih panog. Seveda bi vsakdo izmed nas naredil kaj drugače, a delo na tak način je treba nadaljevati. Sem zagovornica strpnosti, dialoga, moramo sobivati ne glede na svoje barve. Naša družina ima prijatelje iz skoraj vseh strank, če govorimo o političnih »barvah«, in lepo je, če smo racionalni, kulturni, če znamo realno ocenjevati situacije, dosežke. Moramo se pogovarjati, delati skupaj, saj smo ljudje. Le tako nam bo uspelo. »Moj svet« je odprta hiša, kjer je prostor za omikane, razgledane, poštene in tople ljudi, ki s svojim delom dajejo dodano vrednost dnevom našega življenja.
