Piše: dr. Milan Zver
Zgodilo se je prve dni julija, davnega leta 1815. Napoleonova vojska je bila poražena. Nekaj sto Francozov je bilo na polju blizu Waterlooja potolčenih in obkoljenih, zmagoviti angleški feldmaršal Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski, jim je ponudil zadnjo “priložnost”: predaja in prestop na drugo stran. Iz ujete in nemočne množice ujetnikov se je zaslišal odgovor, ki ga ni treba prevajati: “Merde!” Nato so angleški ter pruski topničarji “opravili svoje delo”, z drugimi besedami, brezkompromisno so jih pobili, do zadnjega. Ostanek slavne, a poražene vojske, ki je bila ponos Francije, je šel prostovoljno v smrt, saj se ni hotel ponižati sovražniku. Edinstvena gesta izkazovanja nacionalnega ponosa, na katerega danes zmagovalci tiste vojne ne bi smeli biti ponosni… Zgodbo še danes vrtijo v waterloojskem muzeju.
207 let kasneje. Prizorišče je črnomorski Kačji otok. Rusija je z vsemi vojaškimi silami napadla Ukrajino, med drugim tudi z morsko floto. Omenjeni otok je branilo le trinajst ukrajinskih vojakov. Otoku, ki ne dopušča nobenega pravega zaklonišča ali kritja, se je približala ruska vojaška ladja in zahtevala, da se položi orožje. Na twitterju se je pojavila zgodba, s sliko in zvokom. Močno se nas je dotaknila, čeprav je trajala le nekaj več kot deset sekund. Na posnetku smo lahko slišali, da so se ukrajinski vojaki nemudoma zavedali brezizhodnega položaja. “To je to”, je povzel eden izmed njih. Soborce je vprašal, ali naj agresorja pošlje “nekam…”. Tako se je zgodilo. V naslednjih trenutkih so ruski streli vzeli trinajst življenj, trinajst neponovljivih zgodb, zaradi paranoične ruske klike na oblasti, ki se gre te nedoumljive avanture.
Kačji otok postaja simbol ukrajinskega odpora. Že prve dni vojne se je nabralo ogromno veličastnih zgodb in junakov (med njimi tudi Vitaly Skakun Volodymyrovych, ki je miniral most, da prepreči ruski tankovski prodor, pri tem tvegal in tudi izgubil življenje). Vse te junaške zgodbe imajo nekaj skupnega – to sta pogum in predanost domovini.
Danes se vse prepogosto zdi, da posamezniki živijo predvsem zase, za svoje interese, za svoj bančni račun ipd. A so nitke življenja, ki nas družijo, močnejše, saj nam stkejo nekaj, čemur pravimo pripadnost skupnosti. Ukrajinski junaki nam to dnevno dokazujejo, dokazujejo nam, kaj pomeni zares ljubiti domovino. Slava njim in Ukrajini!