Piše: Historiavitaemagistra.si
Glasba je pomemben del duhovne kulture vsakega naroda. Kdaj in kako je nastala, ne ve nihče. Verjetno je hotel človek posnemati piš vetra, šelestenje listja, pesem ptic. Glede na način ustvarjanja pa jo delimo na ljudsko in umetno
Ob koncu 19. stoletja, ob pojavu popularne glasbe in ob neslutenem razvoju množičnih medijev, je skoraj vsa glasba postala razumljiva najširšemu krogu poslušalcev, mnogi avtorji pa so jo prav zaradi potrebe medijev in poslušalcev začenjali ustvarjati načrtno. Slovenija z ansamblom bratov Avsenik na čelu je domovina posebne zvrsti popularne glasbe – narodnozabavne.1
V Sloveniji je to zvrst glasbe igralo oz. jo še igra okoli petsto (500) glasbenih skupin, v svetu pa okoli deset tisoč (10.000). Tovrstno popularno glasbo, predvsem avtorsko glasbo bratov Avsenik, igrajo tudi mali in veliki orkestri od Berlina do Londona, od New Yorka do Tokia.
Kako je nastala popularna glasba
Ena najpreprostejših definicij glasbe je zapisana v Enciklopediji Slovenije. Po mnenju enciklopedistov je glasba »umetnost, katere izrazno sredstvo so toni, zvoki in šumi. Pri ljudski g. gre za nešolano ustvarjanje, umetna g. pa je bolj ali manj premišljena obdelava zvočnega gradiva.«2
Etnolog Rajko Muršič pa ugotavlja, da je »glasba … medij, preko katerega ljudje vzpostavljajo stik s svetom in s samim seboj. Zelo pomembno je, da je glasba obenem del sveta (narave) in človeka (kulture), kajti samo na ta način je mogoče skozi občasna ritualna dejanja vzpostaviti medsebojno ravnovesje in se obvarovati pred padcem v kaos. V praksi to pomeni, da človek znotraj obredne dejavnosti izgublja svoj jaz in se kot enota združi v neko višjo, močnejšo celoto.«3
Nekoliko nenavadno se zdi, da so znanstveniki ljudsko in popularno glasbo začeli resneje proučevati relativno pozno. Celo v Angliji šele v 80. letih 20. stoletja. Medtem ko je tako imenovana resna glasba obdelana v obsežnih monografijah in priročnikih sorazmerno dobro, z najbolj vidnimi skladatelji in poustvarjalci vred, je o popularni glasbi napisano malo, o narodnozabavni glasbi pa znanstveno doslej le nekaj strani.
In kaj sploh je popularna glasba? »Popularna glasba: vsaka glasba, ki je na kakršnikoli način bistveno povezana s posredovanjem prek množičnih medijev oz. izvajanjem ob pomoči električnih in elektronskih pripomočkov.«4
O popularni glasbi v priročniku The new Grove dobimo osnovno opredelitev: »Termin popularna glasba se nanaša na glasbo, ki je v Ameriki nastala okoli l. 1880, v Evropi pa v prvih desetletjih 20. stoletja. Socialno ozadje je povezano z razvojem industrializacije. Ko se je začel razvijati srednji sloj, je nastala tudi potreba po popularni glasbi.
Najprej se je razvila operetna in plesna glasba, kot tudi glasba, ki so jo angleško govoreči poslušalci označili kot ‘light music’, nemško govoreči pa ‘razvedrilna glasba’ ali ‘glasba za razvedrilo’. Izvajali so jo na koncertih in v provizoričnih gledališčih, pa tudi v domačem okolju. Ta glasba ima korenine v ljudski glasbeni tradiciji. Tisto, kar v lahki glasbi priteguje splošne množice, je spevna melodija in preprosto besedilo. Močno se je razvila po iznajdbi gramofona in magnetofonskih trakov.«5
Ivan Vrbančič v priročniku Svet glasbe preprosto ugotavlja, da nas glasba spremlja od zibelke do groba, v poglavju Razmerje med ljudsko, umetno in zabavno glasbo, pa navaja: »Pojem zabavna glasba še ni star sto let. Pač pa sega zabava ob glasbi daleč v preteklost, saj vemo, da so se že Rimljani radi zabavali ob glasbi in da je morala spremljati tudi slavnosti na srednjeveških gradovih in v palačah. Kasneje – ko so prenesli zabave v salone bogatih meščanskih hiš – govorimo o salonski glasbi. Celo tako veliki skladatelji, kot so bili Mozart, Haydn, Beethoven, Chopin in drugi, so morali kdajpakdaj razveseliti goste v salonu znane dame s kakšnim divertimentom, valčkom ali menuetom. Proti koncu 19. stoletja so prenesli zabavno glasbo iz salonov v javne prostore, najpogosteje v kavarne. V tej obliki se je ohranila vse do danes, le zasedba orkestra se je iz prvotnega salonskega orkestra spremenila v današnjo rock skupino.«6
V etnološki nalogi nas najbolj zanimajo razmerja med različnimi zvrstmi glasbe. Vrbančič v istem poglavju navaja: »Razmerja med ljudsko, umetno in zabavno glasbo ni mogoče popolnoma opredeliti. Razlike med vsemi tremi zvrstmi so velike, predvsem glede nastanka in namena, kateremu služi prva, druga in tretja zvrst … Po času nastanka je najstarejša ljudska glasba, najmlajša pa zabavna, ki je zgolj glasba sedanjosti, saj na prihodnost ne more računati, če si ni že zdaj zagotovila obstoja … Zanimive so tudi ugotovitve, kakšen je medsebojni vpliv vseh treh glasbenih zvrsti. Doslej smo že ugotovili, da je ljudska glasba vplivala na umetno in na zabavno glasbo, vpliv zabavne glasbe na ljudsko pa se zrcali v narodnozabavni glasbi; žal količina produkcije ne odtehta tudi kakovost.«7
Vrbančič je eden redkih, ki opredeli tudi pojem narodnozabavne glasbe: »Narodnozabavna glasba je posebna zvrst zabavne glasbe. Intenzivneje se pojavlja v zadnjih treh desetletjih.
To je glasba, ki je prevzela nekatere prvine ljudske glasbe, predvsem melodiko. Drugi glasbeni elementi (ritem, oblika idr.) pa niti v pravi ljudski glasbi niso izraziti, torej tudi v tej zvrsti glasbe ne. Vsebinsko se je razširila na sodobne teme, pa tudi po izvajalski in tehnični plati je dokaj napredovala, zlasti zaradi tehnične dovršenosti instrumentov, ki imajo seveda prednost pred mnogokrat doma izdelanimi ljudskimi instrumenti.
Ustvarjalce narodnozabavne glasbe poznamo (vemo že, da ustvarjalcev prave ljudske glasbe ne poznamo), saj je marsikateremu skladatelju ta glasba vir dobrega zaslužka.«
Več preberite TUKAJ
