Piše: Blaž Babič
Predhodna zgodba:
Sin se je rodil dne 1. 5. 1994, v mariborski porodnišnici.
Dne 4. 5. 1994 sem bil na obisku v porodnišnici. Da bi ohranjali njegovo temperaturo, so ga premestili v inkubator. Na kraju samem sem ugotovil, da njegovo življenje visi na nitki, zato sem prosil radgonskega župnika, če bi ga hotel krstiti v bolnici.
Za dovoljenje za krst sem moral zaprositi lečečo zdravnico, ki je krst sicer dovolila, je pa vsa presenečena vprašala, zakaj bi ga pa v radi krstil. “Kaj ne vidite, da visi njegovo življenje na nitki,” sem jo vprašal?
Dne 5. 5. 1994 so ga poslali na rentgensko slikanje pljuč zaradi suma pljučnice. Rentgenska slika, ki so jo dobili, je kazala prirojeno napako prsnega koša (6 reber obrnjenih gor, drugih 6 reber pa obrnjenih dol) in ne pljuč, kot bi morala prikazovati.
Preventivno so ga začeli zdraviti z dvema antibiotikoma, ki sta oba namenjena za zdravljenje pljučnice, kljub temu, da slika okostja ni prikazovala pljučnice.
Kljub preventivnemu zdravljenju z dvema antibiotikoma, obema predpisanima za zdravljenje pljučnice, so zdravniki v bolnici vztrajno trdili, da sin ni prebolel pljučnice.
Dne 22. 8. 2000 sem sina zaradi nenehnega bruhanja peljal v bolnico v Mursko Soboto, kjer so ga zaradi suma notranjih krvavitev rentgensko slikali. Ker slika ni prikazovala prirojenih reber – kot slika narejena v mariborski bolnici takoj po porodu – sem vprašal zdravnika Berceta ali vidi kakšno prirojeno napako.
Ker napake ni videl, sam ga prosil za sliko, s katero sem šel v mariborsko bolnico vprašat, kaj je na stvari. Tam nisem dobil nobenega odgovora, zato sem se obrnil na zdravniško zbornico, da razišče zadevo. Kljub vztrajnim prošnjam za preiskavo tudi od njih nisem dobil nobenega odgovora.
Po nekaj mesecih sem zato podal kazensko ovadbo na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, zaradi malomarnega zdravljenja v Mariborski bolnici, ki so jo odstopili mariborskemu Okrožnemu tožilstvu.
Mojo kazensko ovadbo IV KT 2504/2001 je tožilstvo po več kot 3 letih zavrnilo dne 10. 8. 2004, ker je po trditvi tožilstva na podlagi 190. člena KZ R Slovenije “kaznivo dejanje zastaralo”.
Državno tožilstvo je uporabilo napačen zakon in člen zakona saj KZ RS v času dejanja še ni veljal. Odločati bi morali na podlagi Kazenskega zakona SRS in njegovega 126. člena Huda kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, ki je veljal v času kaznivega dejanja, pa niso. Tožilstvo tudi ni ugotavljalo prikrivanja kaznivega dejanja goljufije (217. člen KZ SRS), saj so trdili, da ima sin prirojeno napako, ki pa je bila zavrnjena na podlagi genetskih preiskav.
Dne 11. 11. 2011 zato rok za vložitve tožbe nikakor ni potekel ker tožba zaradi dveh kaznivih dejanj s strani osebja bolnice ni mogla zastarati.
Še pred zaključnim odgovorom s tožilstva sem dne 21. 8. 2003 zoper mariborsko bolnico vložil odškodninsko tožbo na Okrožnem sodišču v Mariboru, zaradi nevestnega malomarnega zdravljenja.
Na samem sodišču so zadevo obravnavale kar tri sodnice: Marija Terboča – Zalta, Dita Mlakar in Urška Kežmah. Zakaj sta bili prvi dve sodnici, ki sta obe zavrnili zahtevo odvetnika bolnice Andreja Kaca, da razglasi tožbo kot prepozno vloženo zamenjani, nisem nikoli izvedel.
Zaradi vseh zapisov o prirojeni napaki prsnega koša »deformatio thoracis« , ki pa je moj sin nima, sva bila z ženo zavedena saj so trdili, da je vse – kar se dogaja s sinom – posledica prirojene napake, zato do leta 2000 niti posumila nisva na malomarno zdravljenje, saj sva slepo zaupala zdravnikom.
Nepremagljive ovire, 383. člen ZOR, SFRJ 57-880/89
“Zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.”
Tega člena ni upoštevalo nobeno pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče se je v sodbi, s katero je zavrnilo našo zahtevo za revizijo, sklicevalo na sodbo II Ips 196/2011. v kateri je upoštevalo nepremagljivi oviro za vložitev tožbe. V nasprotju s sodno prakso pa v našem primeru nepremagljive ovire ni upoštevalo.
Da prirojena napaka, kot jo kaže rentgenska slika, narejena 5. 5. 1994 v Mariboru, ne bi izginila niti po 12-ih letih, je v izvedenskem mnenju zapisal tudi strokovnjak s področja medicine pokojni prof. dr. Tine Velikonja. S trditvijo o prirojeni napaki prsnega koša so prikrili malomarno zdravljenje. Prirojene napake niso našli niti na preiskavi MRI, ki ga je zahteval prof. David Neubauer, da bi lahko podal izvedensko mnenje, tako kot je od njega sodišče zahtevalo. Prirojene napake niso našli niti pri genetski preiskavi 11. 11. 2011 na Kliničnem centru v Ljubljani. Ker niso verjeli lastnim rezultatom, so kri za genetsko preiskavo poslali še v London, kjer pravtako niso našli nobene genetske napake. Na žalost je sodišče zavrnilo, da počaka na preiskave, na katere je bil naročen moj sin 11. 11. 2011. Tako je sodnica sprejela sodbo 8 mesecev pred preiskavami, ki pa so zavrnile trditev bolnice o prirojeni napaki in potrdile sum malomarnega zdravljenja, ki ga je bolnica prikrila.
Zoper sodbo okrožnega sodišča v Mariboru II P 913/2003, z dne 7. 3. 2011, sem se pritožil na Višje sodišče v Mariboru.
Zoper zavrnilno sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1648/2011, z dne 11. 4. 2012 sem vložil zahtevo za revizijo na Vrhovno sodišče. Kljub temu, da je sin Timotej žrtev malomarnega zdravljenja z zelo hudimi posledicami, saj je na invalidskem vozičku, ne govori in je v plenicah, Vrhovno sodišče pri odločanju tega ni upoštevalo.
Vrhovno sodišče se je sklicevalo zgolj na 122. člen Kazenskega zakona SRS, ki je veljal v času kaznivega dejanja in predvideva za malomarno zdravljenje eno leto zapora, čeprav bi ravno zaradi zelo hudih posledic malomarnega zdravljenja morali uporabiti 126. člen (hudo kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje) Kazenskega zakona SRS, ki pa predvideva 5 let zapora. V tem primeru pa zadeva zastara šele po preteku 10 let. Zato bi Vrhovno sodišče moralo ugoditi naši zahtevi za revizijo.
Nepremagljiva ovira je bila za mene laž o prirojeni napaki (goljufija, 217. člen, Kazenski zakonik 1994), za kar je zagroženih 8 let zapora. To se pravi bistveno daljši rok zastaranja, tako v primeru uporabe 126. člena, kot 217. člena Kazenskega zakona SRS. Vrhovno sodišče ni upoštevalo nobenega izmed omenjenih členov.
Zoper sklep II Ips 224/2012, z dne 21. 3. 2013, o zavrnitvi zahteve za revizijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sem 27. 6. 2013 vložil Ustavno pritožbo zaradi zavrnitve revizije s strani Vrhovnega sodišča (na Ustavno sodišče Republike Slovenije).
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sestavi treh sodnikov zavrnilo mojo zahtevo za presojo ustavnosti s Sklepom Up-562/13 (dne 18. 7. 2014), na podlagi drugega odstavka 55b. člena Zakona o ustavnem sodišču – brez obrazložitve.
Ker je sodba postala pravnomočna, je odvetnik bolnice Kac začel z izterjavo astronomskih sodnih stroškov, ki mu jih je priznala sodnica (s pristranskim sojenjem), obenem pa je terjatev vpisal tudi v zemljiški knjigi na nepremičnino – hišo. Ker mu ni uspelo izterjati dolga z rubežem osebnih dohodkov, je zahteval prodajo naše hiše za poplačilo terjatve. Mojo Ustavno pritožbo pa je US zavrnilo in tako pustilo prosto pot sodišču za prodajo hiše!
Stanje danes:
UKC Maribor terja od Franca Majcna za cca. 10.000 eur sodnih stroškov in za pridobitev teh sredstev so na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju sprožili postopek, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni z odredbo (dne 3. 5. 2021) določilo:
proda se dolžnikovo nepremičnino v vrednosti 43.756 EUR (spisa In 2/2013 in I 133/2017).
Franc Majcen se je ponovno pritožil na Ustavno sodišče, pri čemer je pojasnil, da gre za njegov dom in dom njegove družine, v kateri sta dva invalidska otroka, ki potrebujeta stalno oskrbo, hiša pa je tudi posebej prilagojena prav temu.
US je pritožbo Up-459/21, dne 2.6.2021 sprejelo v obravnavo in do končne odločitve zadržalo izvršilna dejanja.
Odvetnik UKC Maribor je potrdil zahtevo stranke, naj US naloži g. Majcnu povrnitev sodnih stroškov, g. Majcen pa se je na to odzval s petimi pojasnjevalnimi vlogami, ki jih je US prepoznalo kot “pravno nepomembna stališča” in jih upniku niti ni vročilo v odgovor.
US se je sklicevalo tudi na lastni sklep Up-1298/18, z dne 8.10.2018, kjer v 4. točki pojasnjuje, da “skladno z njegovo ustaljeno presojo, odredba o prodaji nepremičnine ni posamični akt v smislu 1. odstavka 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.” US je še dodatno pojasnilo, zakaj se je takrat odločilo izven ustaljene presoje.
Nato je US ugotovilo, da v primeru g. Majcna in njegove družine, “ne izhaja, da poleg nepremičnine, ki pomeni pritožnikov dom, obstaja še drugo premično premoženje pritožnika večje vrednosti, ki bi lahko zadoščalo za poplačilo izterjavanih terjatev”.
To dejansko pomeni, da ker družina Majcen poleg doma nima drugih nepremičnin, se jim pač mora zarubiti – en in edini dom.
V sklepu Up-459/21-29, z dne 6. 1. 2022, sta proti glasovala ustavna sodnika Jaklič in Knez, pri čemer so sklep potrdili Acceto, Čeferin, Pavčnik, Svetlič in Šorli.
Sodnik Knez je podal odklonilno ločeno mnenje, v katerem je obširno pojasnjeno, da je v tem primeru US spregledalo vrsto mednarodnih konvencij, pa tudi drugih pravnih institutov, tako da je sedaj država RS pred tem, da zaradi pravdnih stroškov, ki so nastali javnemu zdravstvenemu zavodu (UKC Maribor) pri obrambi pred tožbami zaradi njihove domnevne strokovne malomarnosti (v višini okoli 10.000 eur), pripravljena finančno in tudi zdravstveno uničiti družino Majcen, kjer starša s skrajnimi napori že mnoga leta negujeta svoja zdravstveno prikrajšana otroka, jih vreči iz skromne hiše (po oceni sodišča vredne 43.000 eur), ki je izrecno prilagojena prav negovanju obeh invalidnih otrok, torej reševanju izredne zdravstvene in socialne situacije konkretne družine.
Tu lahko preberete sklepe US, še posebej pa priporočamo branje odklonilnega ločenega mnenja sodnika Kneza.
Moji zaključki:
Glede na situacijo g. Majcnu po izkoriščenju vseh pravnih sredstev v Republiki Sloveniji preostaja le še drobno upanje v prijavi primera Varuhu človekovih pravic (na telefon doslej niso bili dosegljivi), sicer pa ima od 1. januarja 2022 še 6 mesecev za vložitev pritožbe na ESČP. (Rok za vloge na ESČP se sicer s 1. februarjem 2022 skrajšuje na 4 mesece, vendar le za vloge, ki so nastale na podlagi zadnjega pravnega sredstva, ki je nastalo 1. februarja ali kasneje.)
Je res potrebno, da se Republika Slovenija še enkrat več znajde na mednarodnem sramotilnem stebru?
Je res smotrno (načelo sorazmernosti), da se v konkretnem primeru povzroči človeško tragedijo družine zaradi povračila sodnih stroškov javnemu zavodu, ki so nastali v neuspešnem poskusu pravne satisfakcije zaradi medicinskih strokovnih napak?
Naj si državni proračun zaradi 10.000 eur na grbo nakoplje daleko večje socialne in zdravstvene stroške?
Zaključujem s pozivom g. Majcna na pomoč, pravno, odvetniško, človeško … in se mu pridružujem.
Mimogrede, bližajo se volitve – volilci vas bomo presojali po dejanjih.
Kdor želi učinkovito pomagati, naj piše g. Majcnu na njegov e-naslov.
Delite dalje in vnaprej hvala,
Blaž Babič, Ljubljana
