Dokler sam ne bo se spral, dokazal,
da ni opica, kar ga dolžimo,
ni težav, le brž ga obsodimo,
vpil sodnik je, s prstom vanj pokazal.
Kazen smrtna, s strelom v hrbet, v čelo
izvensodna je najboljša kazen,
še zavpil je, naj šaržer bo prazen
čimprej vaš, krenite že na delo.
In tako naprej vse brez priziva,
on je kádija, brezsramno sodi,
kaj še, je vrhovni, ki vse vodi,
in nedolžna stvar takoj zanj kriva.
Se tako je nek sodnik šopiril,
zlasti kadar bil je v ambientu,
kjer njegovemu se kvocientu
ni nihče prisotnih izneveril.
Pa prišli so drugi, čudni časi
kádija zadel se je ob čelo,
zvezd rdečih videl na debelo
je na nebu tam v domači vasi.
Dokler sam papirja ne pokaže,
so dejali, pač diplome nima,
maturant je, kot je zunaj zima,
kaj še, prevarant balkanske baže.
Ne tako, pretežke so besede
bo porekel kdo, še ni dokaza,
toda to je puhla, prazna fraza,
saj dokaz je tu človeške bede.