Piše: Aleš Šeligo
»….Odkar sem sprejel povabilo za tale slavnostni nagovor, me zalezuje naslednja misel, ki jo moram povedati: Kajuh se je rodil 19. 12. 1922 in umrl 22. 2. 1944. France Balantič se je rodil 29. 11. 1921 in umrl 24. 11. 1943. Kajuh je padel kot partizan, vojak divizije v pohodu na Štajersko, Balantič je zgorel na drugi strani v domobranski postojanki v Grahovem. Kajuh je imel enaindvajset let in skoraj tri mesece, Balantič pet dni manj od dvaindvajset let. Oba sta umrla v dvaindvajsetem letu nepojmljive starosti. Oba pesnika in oba kot pesnika in človeka sta padla na napačni strani, kot je napačna stran zamenjava pesniškega peresa s puško. Ko sta padla pesniška junaka, Balantič in Kajuh, je zgorela njuna vloga, zgorela je stran, na kateri ju je smrt dohitela. Balantičeva individualna zgodba je tragična zgodba, Kajuhova življenjska pot je stisnjena pod enakim numulitom tragičnega mitosa. Obe sta na neki točki za zmeraj zaznamovani s »hamartío«, usodno zmoto….«
Rudi Šeligo, odlomek iz slavnostnega nagovora na podelitvi Kajuhovih nagrad, 21.februar 1990, Prehajanja 1991, 2021
Letošnje leto sta delovanje Fundacije Rudi Šeligo zaznamovala dva osrednja dogodka. V počastitev letošnje pomembne državne obletnice, 30. letnice osamosvojitve Slovenije, smo v Fundaciji povabili založbo Nova Obzorja k projektu ponatisa dela Prehajanja, zbirko izjav, protestov in nagovorov Rudija Šeliga iz obdobja Slovenske pomladi, časa porajanja slovenskih demokratičnih procesov. Knjiga je bila izdana letos spomladi. Prvič je bilo delo natisnjeno v letu 1991 pri založbi Park. Rudi Šeligo v uvodu knjige, datiranim s 15. julijem 1990, med drugim tudi zapiše: »…Izjave in spisi, ki jih ponujam neznanemu bralcu in so zajeti v tej knjižici, so nastajali – seveda – brez nekega vnaprejšnjega političnega in strateškega načrta. Nastali so kot odgovor na izziv časa, kot odziv na ritem realsocialistične globalne politike in njene dnevne različice. Nemalokrat se je zgodilo, da kot predsednik DSP nisem imel časa niti za poglobljen premislek niti za sklicevanje upravnega odbora ali ustreznih komisij. S tem pa ne mislim reči, da so bili izpisani brez »podlage«, brez nekega širšega, globalnega oporišča. Nasprotno. V upravnem odboru je prevladoval politični konsenz, ki mi je omogočal jasno zavzemanje stališča. …Vsekakor se marsikateri izjavi, celo med temi izbranimi, ta hlastnost in tudi določena mera nereflektirane »eksplozivnosti« pozna. Danes seveda bolj kot v času nastanka. Vendar: še danes sem prepričan, da posebno v letu ’87 in ’88 niti ni bila toliko pomembna kvaliteta, ostroumnost ali globokoumnost formulacije kot njena pravočasnost. …Vodila nas je energija za uveljavitev človekovih pravic in svoboščin, za svobodno osebo in suverenost slovenske nacije v državi z večstrankarskim sistemom in s parlamentarno demokracijo. Delovanje društva je potekalo na ravneh boja demokracije zoper (real)socializem. Družbeni eros, ki je nekaj let utripal v visokih in odličnih prostorih na Tomšičevi 12, zdaj odteka. Najprej si je poiskal zatočišče na trgih in protestnih zborovanjih, potem na začetnih, ustanovnih zborih političnih strank in zdaj … zdaj ga je mogoče res še najti v prostorih republiške skupščine – če seveda velja sicer ne preveč prepričljiva ugotovitev, da je civilna družba na Slovenskem prevzela oblast (kar pa ne pomeni, da so na oblasti »nova družbena gibanja«, alternativne kulturne »institucije«, pa tudi DSP ne). Če izrečeni stavki držijo vsaj približno, potem spisi in izjave na naslednjih straneh ne govorijo le o nekem nastajanju in formiranju, ampak tudi že o prehodu v … v kaj? V obdobje »postsocializma« ali »postdemokracije«?”
V letu 2020 je bil kot osrednji dogodek Fundacije Rudi Šeligo predviden Simpozij o magičnem gledališču Rudija Šeliga, ki naj bi potekal v sozvočju časovnih jubilejev, kot del programa 50. osrednjega nacionalnega gledališkega festivala Teden Slovenske Drame v kranjskem Prešernovem gledališču in kot obeležitev petega leta delovanja Fundacije Rudi Šeligo. Že zgolj začrtane smernice dogodka z izborom vabljenih razpravljalcev so dale slutiti drugačno, mogoče nam doslej neznano dimenzijo dognanj in pogledov na gledališko ustvarjalnost Rudija Šeliga, oz. kot so v program zapisali v Prešernovemu gledališču: »Obsežen dramski opus Rudija Šeliga, ki je imel velik vpliv tako na literarni kot gledališki prostor, je brez dvoma tehten razlog za ponovno soočenje z njegovim magičnim gledališkim kozmosom…”
Simpozij je bil zaradi ukrepov povezanih s pandemijo realiziran v letošnjem letu v sklopu 51. TSD; potekal je 6. novembra v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta, ki je bil tudi soorganizator dogodka. Na celodnevnem dogodku so o dramskih delih Rudija Šeliga razpravljali Anja Bajda, Andraž Gombač, Eva Kraševec, Svetlana Slapšak, Dorian Šilec Petek, Vilma Štritof in Tomaž Toporišič. Predstavitvam je sledila okrogla miza, ki jo je vodil dramaturg Rok Andres. Odlično vodeni in zasnovani simpozij je njena kreatorka in moderatorka Marinka Poštrak, dramaturginja in umetniški vodja PGK, v svojem zakjučnem govoru nadgradila z mislijo, oz. apelom, da naj ta simpozij vzpodbudi večjo igranost Šeligovih del in tudi del ostalih slovenskih gledaliških avtorjev.
Naj ta zaključni del izkoristim kot povabilo k ogledu gledališke igre Rudija Šeliga Kdor skak, tisti hlap, ki v tem času že nastaja na odru Prešernovega gledališča. Načrtovani datum premiere je 21. januarja 2022. Igra je bila nekako po krivici potisnjena v stran, v senco Šeligovih ostalih velikih del, ki pa po svoji veličini vsekakor spada med slednje, kot je bilo jasno predstavljeno tudi na nedavnem Simpoziju o magičnem gledališču Rudija Šeliga; še celo več, v nekaterih pogledih je zaradi svoje »pozabljenosti« toliko bolj izrazna, deviška, vsekakor pa je njena tema večno aktualna, kot so tudi zapisali njeni sedanji ustvarjalci:»…Pronicljiva Šeligova detekcija političnih in družbenih mehanizmov, ki svoj represivni aparat (ne glede na politično usmeritev, od komunistične do neoliberalistične) usmerjajo v omejevanje posameznikove svobode, je bila pred štiridesetimi leti še kako natančna in preroška…« Krstna uprizoritev Šeligovega gledališkega dela Kdor skak, tisti hlap je bila v gledališču Glej leta 1973 pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića.
Tako letošnja osrednja dogodka, kot tudi ostali dogodki iz prejšnjih let, skupaj s spremljajočimi projekti in dejavnostmi in napovedanimi projekti v naslednjem letu znova, več kot potrjujejo pravilnost odločitve o ustanovitvi Fundacije Rudi Šeligo.
Kot njen predsednik se z upravičenim ponosom in z globokim spoštovanjem zahvaljujem vsem tistim, ki s svojimi dejanji in potezami Fundaciji pomagajo pri njenem delovanju in razvoju, zahvaljujem pa se tudi vsem tistim, ki delovanje spremljajo. Na koncu naj vsem skupaj zaželim lepe spomine na leto, ki odhaja in vse najlepše in najboljše v letu, ki prihaja.
