Piše: Jože Biščak
Popolnoma vseeno je, ali je evropska komisarka za enakost Helena Dalli kot nedokončane začasno umaknila Smernice za vključujočo (notranjo in zunanjo) komunikacijo, dejstvo je, da do česa takega sploh nikoli ne bi smelo priti. Takega napada na krščanstvo Evropa ni doživela že od leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi.
Hvala Bogu, da se je (vsaj tokrat) oglasil Vatikan in še nekateri evropski državniki (vključno z Janezom Janšo), ki so Evropsko komisijo vprašali po zdravju in zdravi pameti. Prav škandalozno je priporočilo (ki bi sčasoma postalo standard), naj bruseljski uradniki uporabljajo izraz “praznik” in ne “božič”, naj se v hipotetičnih primerih izogibajo krščanskim imenom, naj na konferencah občinstva ne naslavljajo z “dame in gospodje”, naj se uporabljajo izrazi, kot so “starši” ali “partner”, nikakor ne “mati” ali “oče”, pri fotografijah družin morajo biti obvezno vključene homoseksualne družine. To niso nikakršne smernice, to je pamflet politične agende, katere namen je s silo zatreti in uničiti vse tradicionalne in temeljne vrednote Evrope, kjer je zrasla najčudovitejša civilizacija vseh časov. Na to smo upravičeno ponosni, posegi v to realnost in poskusi brisanja zgodovine so lahko le delo zlobnih ljudi.
Evropska komisarka govori o vključujočem jeziku in komunikaciji, da je enotnost v raznolikosti pravi pomen smernic. Človek bi sprva pomislil, da se to nanaša na kulturno, jezikovno in nacionalno raznolikost držav Evropske unije, da ima vsak avtohtoni evropski narod svoje značilnosti, ki si jih unija prizadeva ohraniti. A ko odpre interni priročnik, spozna, da ni nič naključnega, da je strategija enakosti spolov in propagande LGBT že sprejeta, da je smer multikulturalizacije že zapovedana in bo postala obvezna. Začasen umik smernic je zato res samo začasen in strateški, prej ali slej ga bodo nekam podtaknili. Še kako prav imajo tisti, ki trdijo, da bruseljska birokracija postaja igrišče, polno idiotov in nepomitih kavnih skodelic. To, kar danes počno in kar poskušajo vsiliti, ni samo proti krščanski naravi, ampak tudi proti človeški naravi nasploh.
Sovražniki krščanstva
Dallijeva je že večkrat jasno pokazala, da je sovražnica avtohtonih evropskih narodov, heteroseksualne družine in krščanstva. Nedavno se je srečala z vseevropsko muslimansko mladinsko zvezo Forum evropskih muslimanskih mladinskih in študentskih organizacij (FEMYSO), ki je prepoznana kot (agresivno) islamistično združenje. Njeni zapisi po družbenih omrežjih so polni norih idej, ki so v nasprotju z logiko matere narave, skoraj vsaka druga beseda je LGBTIQ. Le malo manjka in začela bo govoriti o nosečih ljudeh, ne o nosečih ženskah. Bog je sicer vsemogočen in zanj ni nič nemogoče, toda čudeža z nosečim moškim še ni poskusil narediti. In težko verjamemo, da bi kadarkoli poskusil narediti pošasti, ki so v nasprotju z njegovo čudovito stvaritvijo moških in žensk.
Reakcija na nasprotovanje smernicam je bila pričakovana: na delu so mračnjaške, konservativne in skrajno desničarske sile. Čeprav so glas povzdignili ljudje zdravega razuma, ki ne želijo eksperimentiranja z božjimi stvaritvami in tradicionalnimi vrednotami, so se progresivni postavili na znan položaj: vaš govor je nasilen in sovražen. Nestrinjanje z (norimi) idejami in smernicami za levičarje ne pomeni drugačnega mnenja, ampak zlobo. In če si zloben, te je treba utišati. Še več. Kaznovati te je treba, zažgati na grmadi, da boš zgled drugim, kaj se jim zgodi, če se zoperstaviš levičarski moči.
Upajmo, da so strupene smernice za ljudi z vsemi koleščki v glavi tista točka, na kateri začno tudi žabe bežati iz lonca vrele vode. Normalni Evropejci, kar jih je še ostalo, bi se morali zdaj dokončno prebuditi in kljub utrujenosti nič več dvigati rok pred naraščajočimi bruseljskimi norostmi. Vse skupaj je šlo predaleč, z lasersko natančnostjo je treba opazovati ravnanja komisarke za enakost in se ji upreti. Če bomo enotni, verjemite, da bo kmalu prišel dan, ko bomo Heleni Dalli zaželeli srečno pot na rožnati Farout.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
