Je golob na strehi, vrabec v roki,
govorili so in se smejali,
bi ujeli ga, če bi ga znali,
a predober on je v svoji stroki.
Ne ujame se, predobro leta,
ves napolnjen ptič je z energijo,
naj mu strelci še tako grozijo,
ptica ta nikoli ni ujeta.
So smejali se, golob takisto,
češ jaz nisem vrabec, ptička drobna,
kremžil kakor kljun je usta zlobna,
spravite nikoli me na čisto.
Dobro, rekli so, po policaja
treba bo, da se goloba sklati,
nima več na strehi kaj iskati,
drugega nam več ne preostaja.
Je prišel Aleš iz policije,
vzel za tarčo sivega goloba,
žalostna pokaže se podoba,
saj golobček se mu ne izvije.
Si na muhi, ptičica ošabna,
toliko, da veš, vsa energija
ne pomaga ti, hipokrizija
te spodnese, oh, ta reč ogabna.
Skisal kljun se čisto je golobu,
vse pričakoval je, a ne tega,
stresla ga elektrika je vsega,
obvisel je sam na strehe robu.
S kljunčkom roba se golob oklepa,
ve, da s policajem pač ni šale,
dober je poduk za vse ostale,
da oblastna ptičica je slepa.
