Piše: Damian Ahlin
Kot zanimivost smo tokrat izvedeli, da v kleteh Francoske narodne knjižnice so nekateri najpomembnejši dokumenti v zgodovini znanosti shranjeni v posebnih skrinjah z več plastmi svinca.
Raziskovalci lahko rokujejo z njimi le v zaščitnih oblekah, skorajda kot kozmonavti, in morajo podpisati soglasje, ki knjižnico izvzema iz kakršne koli odgovornosti. Verjetno gre za najbolje varovane dokumente v knjižnici, v kateri so nekatere najredkejše in najstarejše knjige na svetu. Toda previdnost, s katero so ti zvezki hranjeni, ne presega njihove vrednosti za znanost in znanje.
Radioaktivni
To so zvezki Marie Curie, edine ženske, ki je dvakrat prejela Nobelovo nagrado in ki je skupaj z možem Pierrom odkrila ne le nove kemijske elemente, temveč tudi načela atomske fizike in radioaktivnosti.
Tako kot vsi predmeti, ki so bili v bližini para, so lahko tudi zvezki zelo škodljivi za zdravje ljudi.
Čeprav sta Curiejeva odkrila radij in polonij (poimenovan po Poljski, državi, v kateri se je 7. novembra 1867 rodila Marie), si znanstveniki nikoli niso predstavljali, kakšne negativne učinke ima lahko radioaktivnost na ljudi.
Marie Curie je leta 1934 umrla zaradi aplastične anemije, verjetno zaradi pogoste izpostavljenosti radiju in poloniju, katerih vzorce je pogosto nosila kar v žepu.
Zato je treba vse, kar je povezano z njo in je še vedno ohranjeno, hraniti s posebnimi previdnostnimi ukrepi in v svinčenih skrinjah, vključno s truplom znanstvenice, prve ženske, ki so jo po njenih zaslugah pokopali v Panthéonu v Parizu, v znameniti grobnici francoske slave.
Ko so jo tja preselili, so morali izdelati skoraj centimeter debel svinčeni sarkofag, da bi preprečili uhajanje radioaktivnih atomov, ki še vedno izhajajo iz trupla “matere sodobne fizike”, v okolje.
Znanstveniki menijo, da bodo tudi zvezki ostali v svinčenih ovojih vsaj 1500 let, kolikor bo v povprečju trajalo, da bodo atomi radija, nove kovine, ki ji je Curiejeva posvetila življenje in s katero je spremenila zgodovino fizike in kemije, razpadli.
Radioaktivna hiša
Na jugu Pariza, v občini Arcueil, je trinadstropna stavba, v katero je vstop prepovedan. Vhod varuje visok zid, poln grafitov in prekrit z bodečo žico. Nadzorne kamere iščejo vsiljivce, vlada pa občasno preverja okolico z nenavadnimi napravami.
Hiša na Rue de la Convention pa je zapuščena: to je zadnji laboratorij, v katerem je Marie Curie delala do leta 1934, in še eden od krajev, kjer je onesnaženost zaradi znanstveničinih poskusov za več stoletij pustila visoke ravni sevanja. Zaradi ravni sevanja, ki so jo tam zaznali veliko let po smrti Curiejeve, ga imenujejo “Černobil ob Seni”.
V znak spoštovanja do znanstvenice so laboratorij še desetletja uporabljali kot sedež Inštituta za jedrsko fiziko pariške Naravoslovne fakultete, ne da bi se zavedali, da je radioaktivnost v njegovih stenah, preprogah, tleh, stropih in tapetah previsoka, da bi ljudje v njem lahko delali.
Ob koncu življenja je Marie Curie tam brez zaščite delala z nekaterimi najbolj škodljivimi radioaktivnimi kovinami: od torija in urana do polonija.
Kot je zapisala v svoji avtobiografiji, je ponoči med drugim uživala v opazovanju modrozelenih bliskov, ki so iz kovin uhajali kot šibke pravljične lučke.
Več let po njeni smrti je večina držav, začenši z Združenimi državami Amerike (leta 1938), prepovedala uporabo teh kovin v komercialne namene. To je bil udarec za več industrijskih panog, saj so po Curiejevi odkritjih in njenih nagradah radioaktivni materiali postali tako priljubljeni, da so jih uporabljali za vse od krem za obraz do britvic in celo spodnjega perila, za vse od zdravljenja izpadanja las do moške impotence.
Dolga pot
Mariin laboratorij je bil dokončno izpraznjen šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja potem, ko so številni sosedje po takratnih poročilih poročali o vse večjem številu primerov raka v skupnosti.
Pri enem od pregledov so poleg radija našli tudi sledi izotopa urana z razpolovno dobo 4,5 milijarde let.
Nato so se odločili, da Curiino premoženje, vključno z njenimi zvezki, ki veljajo za francosko nacionalno dediščino, prenesejo na varno v francosko Nacionalno knjižnico (Bibliothèque Nationale).
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so laboratorij temeljito očistili, vendar francoske oblasti še vedno prepovedujejo vstop v laboratorij in še naprej redno spremljajo raven sevanja v okolici, vključno z reko.
Ocenjuje se, da je Francija za čiščenje območja porabila že več kot 10 milijonov ameriških dolarjev, ta znesek pa bi se lahko v prihodnjih nekaj letih, ko bo laboratorij dokončno odstranjen, še povečal.
Medtem bodo zvezki še več kot poldrugo tisočletje varovani in bodo čakali, da se bodo ljudje iz neke daljne prihodnosti lahko brez posebnih oblek ponovno dotaknili ročno napisanega pričevanja ene najbolj briljantnih žensk v zgodovini.
Vir: lanacion
