V sredo bo ob treh velika drama,
pravi bo spektakel, pohitite,
ni vstopnine, le ne zamudite,
zbrana tokrat bo elita sama.
So tako vse dneve me vabili,
častna loža, kaj še, da me čaka,
videl najmanj dva da bom junaka,
še dodati niso pozabili.
Čudna ura, vendar za predstavo,
ki užitke tolikšne obeta,
rečem si, da bo obveznost sveta,
se odzovem torej na najavo.
Me zares ob treh prinese mimo,
naj že ta spektakel vidim končno,
je na prostem, vreme zmerno sončno,
se pa na predstavi pomudimo.
Je naslov famozne te predstave
karseda za ljudstvo obetaven,
prav zato odprt dogodek, javen:
»Krik iz globočin za smrt države«.
Vélika igralska naj imena
segala bi karseda visoko,
vidim pa samo, kako globoko
padla tega je teatra scena.
Vse postavljeno je na igrišče,
ni spektakla, scene ni velike,
v hipu se zavem realne slike,
da za lutkovno gre gledališče.
So prizori vsi vnaprej posneti,
glavna pa igralca in vodilna
sta statista pravzaprav servilna,
Stevo z Jašom, majhni marioneti.
