Striček diplomat je iz države,
ki propadla svojčas je neslavno,
on pa ataširal dalje, javno
še podpiral njene »sile zdrave«.
»Zdrave sile« nujno so potrebne,
s tem posvečeval cilj stric je Ivo,
sredstva uporabljal vsa zmuzljivo
diplomat za cilje zgolj zasebne.
Takšno sredstvo najde v frklji neki,
ki se cela ciljem posvečuje,
striček Ivo v tem jo podučuje,
ves fin v diplomatski preobleki.
Bo primerna, sam se prepričuje,
kot protestnica bo prva klasa,
ta znanilka novega bo časa,
še izvozna znamka bo na tuje.
Toda sfiži stričku se namera,
da mineva Iva optimizem,
frklje je en sam primitivizem,
zlepa takega nikjer primera.
Se potuhne Ivo diplomatsko,
ne izjasni se ob nje noriji,
molk zlato je pač v diplomaciji,
tudi v tej, ki štela je za bratsko.
Treba mu povedati bo glasno,
naj se svojih sredstev ne sramuje,
kar je vzgajal, nevzgojeno tu je,
vrglo se po njem je, vsem je jasno.
Je razlika zgolj in le zunanja,
striček se oblači v diplomata,
frklji pa z obleko trik ne rata,
istega oba odraz sta stanja.
