2.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 25 novembra, 2024

Čas za pogovor o Huxitu

Piše: Tamás Fricz

Vem, da je to tabu, a nekdo mora to besedo zapisati, in to prvič, ne nujno v svarilo: huxit – prostovoljni, suvereni izstop Madžarske iz EU (kot brexit). Ali je huxit res potreben, zlasti po seriji usklajenih napadov EU in Zahoda na madžarski zakon o zaščiti otrok, kakršnih še ni bilo, in brez primere?

Tega ne trdim. Hočem reči, da je julija 2021 čas, da resno razmislimo o morebitnem izstopu iz zavezništva držav, ki krvavi iz tisočerih ran, kaže znake imperija in se do držav članic iz Vzhodne in Srednje Evrope obnaša skrajno pokroviteljsko in arogantno. Dosegli smo namreč ločnico: globalistična finančna elita in institucije EU, ki jih obvladuje – Komisija, Parlament, Sodišče Evropskih skupnosti in do neke mere tudi Evropski svet -, so odločeni, da nam dajo lekcijo. In ne samo to: da bi nas kaznoval. Še več kot to: da nas onemogočijo, če ne sprejmemo ukrepov, ki nam jih predpišejo. Najpomembnejše orodje pa je seveda zbiranje denarja. Tako je dejala ena od podpredsednic Komisije Katarina Barley (seveda poleg Georgea Sorosa in njegovih podpornikov), in sicer da je treba odcepljene države, kot sta Madžarska in Poljska, stradati z ukinitvijo finančne podpore.

In res, polovica tega ni šala.

Kakšni so argumenti za in proti obstanku? Menim, da je to vredno preučiti s političnega, gospodarskega, kulturnega in vojaškega vidika. S političnega vidika je argument za obstanek v EU ta, da lahko članstvo v EU vsakemu madžarskemu državljanu omogoči dober občutek, da je del razvitega, demokratičnega Zahoda, ki temelji na zavezništvu svobodnih narodov, kar smo si vedno želeli in kar smo po štiridesetih letih komunizma končno dosegli. Biti del ene najnaprednejših skupnosti na svetu je posebna izkušnja, ki se ji lahko po petnajstih letih odrečete le iz zelo močnih in prepričljivih razlogov.

Vprašanje je, ali trenutno obstaja tako močan in prepričljiv razlog?

Moj odgovor: da. Gre za to, da so se prioritete v želeni zvezi držav korenito spremenile in da želijo globalistično-liberalne elite preoblikovati Unijo v nekaj povsem drugačnega, kot je bila doslej. Prav to se dogaja zdaj: vstopili smo v skupnost svobodnih, suverenih držav – vsaj tako si predstavljamo -, toda pred našimi očmi je v polnem teku gradnja imperialne Evrope, superfederalnih Združenih držav Evrope, ki so podrejene nacionalnim državam. Naš najpomembnejši cilj in največja želja je bila, da bi po koncu vladavine Sovjetske zveze postali suveren in neodvisen narod. To je zdaj temeljito izpodbijano. Če nam bodo hoteli znova ukazovati, kaj in kako naj delamo, bo naše članstvo v EU brez pomena.

Poleg tega se je pravkar začela enoletna serija konferenc in razprav o prihodnosti Unije, pri čemer je že od začetka jasno, da je v središču razprave doseganje tega cilja, da ne omenjamo šokantnih vgrajenih jamstev, da lahko institucije EU, ki vodijo razpravo, moderirajo razpravo in preprosto ignorirajo mnenja, ki po njihovem mnenju niso politično korektna. Zaskrbljujoče in jasno sporočilo je, da je eden od vodij organa, ki vodi razpravo, Guy Verhofstadt, prepričan slepi globalist, ki sovraži Orbánovo vlado, da ne omenjam dejstva, da je bila v zvezi z razpravo ustanovljena tako imenovana skupina Spinelli (poimenovana po italijanskem komunističnem politiku iz Vlaške, ki je nosil črni pas), katere cilj je oblikovanje Združenih držav Evrope.

Seveda moramo v razpravi sodelovati z vsemi močmi, toda če je izid za nas nesprejemljiv, ne more biti v interesu Madžarske, da se ponovno podredi imperialnim in globalističnim ambicijam. Z gospodarskega vidika je argument za obstanek ta, da imamo dostop do posebnih sredstev iz prispevkov držav članic, ki trenutno znašajo 2 500 milijard EUR za obnovo. (To nam želijo odvzeti – za zdaj samo to.) Vendar so strokovnjaki že stokrat napisali in povedali, od Imreja Borosa do Károlyja Lóránta, od Csabe Lentnerja do Magdalene Csath, da je Madžarska s pristopom opustila merkantilistično gospodarsko politiko, carinsko zaščito in zaščito madžarskih podjetij; odprli smo trg in tako so zahodna podjetja, veliko močnejša od naših, eno za drugim zmagovala na razpisih EU in večino dobička prinesla nazaj v svojo državo. Ne pozabimo tudi, da so zahodnoevropske države po vojni prejele ogromno pomoč iz ameriškega Marshallovega načrta za oživitev svojih gospodarstev. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile države, ki so se pridružile Uniji – Grčija, Španija, Portugalska, Irska in Danska – še vedno v uspešni uniji, ko pa smo se ji leta 2004 pridružili skupaj z devetimi drugimi državami, Evropa gospodarsko ni bila več v tako dobrem stanju, pomoč pa ni bila niti približno takšna kot v prejšnjih desetletjih.

Eden najtežjih argumentov – poleg že omenjenih – je verjetno ta, da bi se zahodna podjetja odvrnila od nas, če bi izstopili iz EU, in da bi se naši trgovinski in gospodarski odnosi z EU in državami članicami, zlasti z nemško velikanko, poslabšali. In prišel bo trenutek, ko bodo veliki trije proizvajalci, Audi, BMW in Mercedes, tukaj zaprli svoje tovarne. To se sliši grozno, a je res? Ali bi naš gospodarski položaj res postal nemogoč in bi se morali preživljati sami, kar je nemogoče?

Mislim, da ne. Po eni strani so nemška – in britanska, nizozemska, francoska itd. – podjetja (da ne omenjamo podjetij v tujini) usmerjena v dobiček, in če bodo na Madžarskem znižala stroške, ne bodo ravnala v nasprotju s svojimi interesi. Ali ni prav to tisto, kar zdaj počne Zahodna Evropa, ki vzdržuje trgovinske odnose s sovražnimi Kitajci in Rusi (glej na primer Severni tok 2)? V primerjavi s tem je Madžarska zanje morda preizkušeno in zaupanja vredno mesto, ne glede na članstvo v EU ali ne; zahodna podjetja točno vedo, kaj lahko pričakujejo, ko pridejo k nam ali ostanejo pri nas, in naša predvidljivost je velika prednost in vrlina.

Po drugi strani pa je seveda treba državo postaviti na noge; tega se zavedamo že nekaj let in temu primerno tudi ukrepamo. To lahko na kratko ponazorimo s konceptom – in prakso – odpiranja na Vzhod, kot je pogosto dejal Péter Szijjártó, zunanji minister Unharz. Tretjič, zdi se mi očitno, da bi morali tako kot Norveška in Švica ter zdaj Združeno kraljestvo vzporedno z izstopom začeti pogajanja z EU in posameznimi državami članicami. Z drugimi besedami, skleniti bi morali ločeno pogodbo po zgledu tistih držav, za katere smo zdaj gospodarsko dovolj močni in nismo več ranljiva država, ki se ne more postaviti na lastne noge. To smo že presegli. Kaj je narobe s tem, da Norveška ni članica EU? Nič. Z drugimi besedami, hipotetični izstop ne bi smel pomeniti nasprotovanja, temveč ponovna pogajanja o novem odnosu z Unijo, ki je zdaj suverena. To seveda ni lahka naloga, vendar tudi ne nepremagljiva.

Z vojaškega vidika je naš umik nepomemben, zlasti glede na to, da smo od leta 1999 članica Nata in to tudi ostajamo. Ni nam treba ustanavljati vojaških centrov v mestih in vaseh kot v Švici, seveda pa moramo še naprej povečevati oborožene sile – in to tudi počnemo.

Nazadnje in morda najpomembneje, s kulturnega, vrednostnega in ideološkega vidika bi bil argument za obstanek v EU ta, da naj bi nas držali skupaj grško in rimsko znanje ter krščanska morala. Toda ali je to še vedno res? Odgovor je ne, žal ne več. Medtem ko Zahod zdaj zavestno – poudarjam, zavestno – opušča krščansko moralo in vrednote ter si prizadeva za izgradnjo svetovljanske družbe brez obraza, ki temelji na neomejenem samoizkoriščanju in samouničevanju posameznika (glej Veliko ponastavitev), se Madžari, Poljaki in Srednjeevropejci držimo svojih tisočletja starih kulturnih in verskih temeljev. Na naš način življenja. To ima prednost pred vsemi drugimi vidiki.

Tukaj bom končal, ne bom delal drugih zaključkov. Rad bi samo opozoril, da je Fidesz Viktorja Orbána – upravičeno – zapustil Evropsko ljudsko stranko šele po zelo počasnem in dolgem obdobju razmisleka in čakanja. Toda: na koncu smo odšli, ne da bi izgubili obraz, in nismo bili tisti, ki so nas vrgli ven! To je velika razlika. To je pravi model. Če se bomo zdaj vdali, bomo izgubili. Vse, za kar smo se borili, bi bilo izgubljeno.

Avtor je politolog in raziskovalni svetovalec na madžarskem centru za temeljne pravice.

Vir: Magyar Nemzet

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine