Piše: blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,41-51): Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Kar že nekaj tednov zapored spremljamo dramo, ki se je začela z Jezusovo pomnožitvijo kruha. Seveda, še en veliki čudež, ki je sprožil osuplost in občudovanje. A kaj, ko so bila srca ljudi odprta le za kruh in igre, ne pa za tisto resnično preobrazbo, o kateri smo premišljevali že dva dni nazaj, ob prazniku Jezusovega spremenjenja na gori. In tu se znova zastavlja vprašanje, kaj je tista prava in resnična človečnost – ali ostati zgolj pri naravi in si domišljati, da se že po svoji naravi lahko zveličamo (kar je strašna zmota) ali pa iti preko svojih vsakdanjih potreb, to pomeni zahrepeneti po nečem več. Omenili smo že tisto razliko med množicami in dvanajsterimi, pa še med njimi se je tisti, ki naj bi jim bil kasnejši voditelj, prepustil skušnjavi, da išče to, kar je človeško, in ne to, kar je Božje. Dandanes množice, tudi slovenske, derejo ali vsaj preko zaslonov spremljajo velike športne dogodke, pa naj bo to Tour de France, evropsko nogometno prvenstvo ali pa olimpijske igre v Tokiu. In se iskreno veseli uspehov naših športnikov. S tem ni nič narobe. Toda vprašati se moramo, kaj bomo od tega imeli v življenju. Evforija po medaljah se bo namreč kmalu polegla in izpuhtela kot mehurčki v kozarcu s penino. Saj najbrž zato vemo, kaj je mislil sv. Ignacij Lojolski, ko je omenjal »šampanjsko veselje«. Tisto, ki hitro pride (ne da bi zanj imeli posebne zasluge) in hitro poide. Easy come, easy go.
Več si lahko preberete TUKAJ.
