Se oblekel diplomat v domačo
narodno je nošo in nastopil,
se z akreditivi v delo vklopil,
pač s klobukom, zraven še z robačo.
Ga popljuval državljan napredni
je od nog do glave, se togotil,
češ da se po kmečko je bohotil,
tega diplomati niso vredni.
Vpraša diplomat ga diplomatsko,
v čem predal bi on akreditive,
kakšne bi počakal direktive,
bi ravnal izključno birokratsko?
S čim sam dediščino bi pokazal,
kaj tradicija je zanj pravilna
in kaj dediščina je nosilna,
s čim pred svetom rad bi se dokazal?
Se napredni je namrdnil silno,
možnosti le dve sta zanj mogoči,
da bi bil v opravi topli, vroči,
ves odet v obleko feminilno.
Druga možnost pa je rdeča rutka,
s kapico nadvse tradicionalna,
progresivnost v njej senzacionalna,
rdeča namreč je domača putka.
Se domača putka vam razgali,
na paradi se ponosno vede,
revi se o petelinu blede,
pa so ji zato odmerek dali.
To bila obleka naj bi prava,
noša se ji reče še globalno,
diplomatsko res in teatralno,
ko ti dá odpoved pamet zdrava.