-3.1 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Disciplinski ukrepi za visoke policijske šefe

Piše: dr. Vinko Gorenak

Ko sem leta 1989 še služboval v uniformirani policiji, dejansko sem bil njen regijski vodja v Celju, je uniformiran del policije precej natančno in dosledno obravnaval disciplinske kršitve uniformiranih policistov. Če realno pomislim, bistvenih razlik v ostrini in doslednosti pristopa do tega vprašanja, med tistim in današnjim časom niti ni veliko. Povsem drugače je bilo v kriminalističnem delu policije, tam disciplinskih postopkov praktično niso poznali. Toda moram biti bolj natančen. Disciplinski postopki v uniformirani policiji so veljali za policiste, za njihove šefe praktično nikoli. Disciplinska odgovornost se je končala pri pomočnikih komandirjev lokalnih policijskih postaj, višje praktično nikoli ni šlo.

Ko sem leta 1990 postal  svetovalec notranjega ministra Igorja Bavčarja, smo se tudi na mojo pobudo najprej lotili vprašanja pritožb zoper delo policistov, ter seveda posledično disciplinskih in kazenskih postopkov, enako za vse, torej za uniformirane policiste in kriminaliste. Lahko ocenim, da smo dosegli pomembne premike na tem področju, disciplinska in kazenska odgovornost uniformiranih policistov in kriminalistov se je pričela udejanjati veliko bolje. Toda do najvišjih regijskih in državnih nivojev policijske organizacije nikoli nismo prišli v popolnosti. Na take in drugačne načine so se najvišji policijski šefi izogibali zlasti disciplinske odgovornosti, kazenske vendarle precej manj. Saj veste premestitev na drugo delovno mesto, pa odhod iz policije iz osebnih razlogov in podobno.

Tale uvod je bil povsem namenski, saj se je včeraj zgodilo to kar bi se že zdavnaj moralo. Trije visoki policijski šefi na regijskem ljubljanskem nivoju (z imeni se ne ukvarjam, čeprav jih morda celo osebno poznam), so bili disciplinsko kaznovani s tako imenovanim opominom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Šlo je za nepravilnosti pri policijskem ukrepanju ob junijski državni proslavi zoper tako imenovane “rumene jopiče”.  O tem sem pisal že takrat, takratni prispevek si lahko preberete TUKAJ. Že takrat mi je bilo jasno, da so tako Jenullovi razgrajači, kot “rumeni jopiči” povsem enako kršili ene in iste zakone. Toda policija je fizično odstranila deset in nekaj rumenih jopičev in ne nekaj tisoč Jenullovih razgrajačev. S policijsko taktičnega vidika ima policija v takih primerih, ko se na istem kraju znajdejo v stališčih nasprotujoči si protestniki, eno sam nalogo, to je preprečiti spopad med njimi. Sprejmem tudi to, da je policija odstranila deset in nekaj “rumenih jopičev”, ker je to lažje, kot nekaj tisoč Jenullovih razgrajačev. Toda, če so se policijski šefi, ki so policistom poveljevali, odločili za tako potezo, potem bi morali “rumene jopiče” pač odvesti v sosednjo ulico in jim ne dovoliti prihoda na kraj protesta Jenullovih razgrajačev. Toda to se ni zgodilo. Policijski šefi so odredili nekajurno pridržanje “rumenih jopičev” in seveda izrekli so jim globo. Zakaj že? A niso povsem iste zakone kršili tudi Jenullovi razgrajači? Seveda so jih. Napaka je v tem, da policijski šefi enih in drugih niso obravnavali enako (pred zakonom smo vsi enaki). Da ne bo pomote. Vse kar sem pisal in pišem danes, temelji na podatkih, ki jih imam iz medijev. Nobenih drugih, zlasti policijskih podatkov nimam.

Pošteno povedano, ko se je to dogajalo, meseca junija letos, in ko je generalni direktor policije dr. Anton Olaj napovedal interno policijsko preiskavo niti nisem verjel, da bo prišlo do izreka disciplinskih ukrepov trem visokim regijskim policijskim šefov v Ljubljani. Najprej zato, ker je vsaj do sedaj več ali manj veljalo, da tako visokih policijskih šefov, kaj takega ne more doleteti, drugič pa zato, ker skoraj nisem verjel, da bo dr. Anton Olaj s preiskovalci pač šel do konca, kot se temu reče. Preiskava bi se lahko končala tudi pri lokalnih policijskih terenskih vodjih s kakim opozorilom. Tudi zato sem danes pozitivno presenečen in v tem kontekstu tako preiskovalcem kot dr. Antonu Olaju lahko izrečem le pohvalo in priznanje za korektno in strokovno delo, pa kakorkoli se bo stvar končala, najverjetneje na sodišču. Pri tovrstnem policijskem delu, so policisti vezani na tako imenovane ukaze vodij, zato policisti sami praviloma ne morejo narediti nič brez ukazov vodij. Ukrepi dr. Antona Olaja so torej povsem na mestu. Vso govoričenje o tem kako v policiji dobesedno vre seveda nima nobene osnove. Vre lahko med policijskimi šefi, ki jim je dr. Anton Olaj s to potezo vzel nekakšno imuniteto, policisti pa taki potezi lahko le ploskajo, saj so disciplinskih postopkov deležni že od nekdaj, policijski šefi pa so sedaj z njimi izenačeni.

Toda zadeva ima še širše razsežnosti. Nikoli v zgodovini se ne spomnim, da bi desna politična stran protestirala zaradi kakršnih koli disciplinskih postopkov zoper policiste na kateremkoli nivoju. Sedaj se je to zgodilo, vendar s strani leve politične opcije. Ne vem, če sem zasledil vse politične reakcije, toda opazil sem reakcijo skrajne levičarke Tanje Fajon, predsednice SD in njenih levih političnih ekstremistov, ki izrek disciplinskih kazni visokim policijskim šefom povezujejo s političnim podrejanjem policije. Zavržno in popolnoma nesprejemljivo, kot je tudi njihovo klanjanje kipom morilcev. Ti ljudje na eni strani obsojajo poveličevanje Hitlerja (kar je seveda prav), a se hkrati klanjajo komunističnim morilcem, katerih politično nasledniki seveda so. Saj se spomnite izjave poslanca Marka Koprivca, da so ponosni nasledniki komunistov.

Nekaj podobnega velja tudi za Sindikat policistov Slovenije (SPS). Res je, da je naloga sindikata, da pravno pomaga svojim članom. Ali so trije visoki policijski uradniki to bili ali ne, ne vem. Prej bi pričakoval, da so člani Policijskega sindikata Slovenije (PSS), ta namreč v večji meri združuje policijske šefe kot SPS. Toda kakorkoli že blebetanje šefa SPS Kristjana Mlekuža o tem, da gre v tem primeru za politične pritiske na policijo, menda tudi za ogrožanje nacionalne varnosti, je seveda povsem zavržno in ga legitimira, kot levega političnega aktivista in ne sindikalista, kar je že večkrat dokazal.

Stvari pa so predvidljive tudi za nekaj dni v naprej. Nisem namreč opazil še nobenega dežurnega komentatorja – poznavalca policijskih postopkov, ki bi zadevo komentiral. V času kislih kumaric, se bo seveda zgodilo tudi to.

Dr. Vinko Gorenak je Državni sekretar v kabinetu PV, nekdanji poslanec DZ in minister za notranje zadeve, univerzitetni profesor ter član SDS.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine