Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15): Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Tokrat nas evangelij popelje v še neko drugo razsežnost Božje ljubezni do človeštva. Namreč v tem, da Bog vedno poskrbi tako za človekove duhovne kot telesne potrebe. Ne izključuje niti prvega niti drugega. Pomembno je le, da se človek obrne na Boga. In prav ta odlomek o pomnožitvi kruha nam samo dodatno potrdi to, kako je Bog skrbel za izvoljeno ljudstvo že ob izhodu iz egiptovske sužnosti, ko je padala mana z neba.
A zdi se, da gre tu vseeno za nekaj več. Jezus tukaj želi pokazati, da če smo v Njegovi navzočnosti, ni nobene potrebe, da bi se zanašali zgolj na gole človeške moči. Kajti Božja milost zmore neskončno več, ampak milost tudi predpostavlja naravo, torej je potrebno, da šibka človekova narava sodeluje z Božjo močjo. Jezus pozna zadrego učencev, ki jim po nekem drugem evangelijskem odlomku celo naroča “Dajte jim vi jesti”. Dobro ve, da z običajnimi človeškimi sredstvi ne bodo mogli nasititi množice. Pred dva tisoč leti možnosti, da bi lahko veliko množico ljudi nahranili s kakšno organizirano prehrano, niti približno niso bile takšne kot sedaj. Vendar se zanima za vsakdanje človekove potrebe. Navsezadnje nas še danes izziva s svojim učenjem, češ ne skrbite, kaj boste jedli. Po drugi strani pa je v molitev, ki nas jo je sam naučil, vključil prošnjo “daj nam danes naš vsakdanji kruh”.
Več si lahko preberete TUKAJ.
