Upokojenka sem, pravi Jasna,
zdaj na čelu lastne sem družine,
dokler zadnji član mi ne premine,
bom vsaj malce slišana, bom glasna.
Upokojenci smo res v težavah,
zapustili so nas naši ljubi,
v vedno večji vsak dan smo izgubi,
izgubljene ovce na planjavah.
Kdo odreši nas, kdo nas zaščiti?
Lastni so nam hrbte pokazali,
zavozili vse, se razbežali,
nismo več tako kot prej pokriti.
Jasna vajeti je zdaj prevzela,
pa nikjer zaščitnika ni najti,
kdo bi ščitil sploh kaj vendar, kajti
kaj bi druščina naj ta počela?
Nič, samo da malce še obstane,
Jasna za patrona moleduje,
ljubko na sestanku spogleduje,
z božjimi se odposlanci mane.
Ni nebeške mane, ni zaščite,
ni zaščitnika, ki bi jo ljubil,
upokojencem tak raj obljubil,
da bile bi hlače jim zašite.
Išče vneto se z lučjo zaščitnik,
išče Jasna ga pri belem dnevu
in če pride, v njenem se bo hlevu
spet ugnezdil kakor prej – koritnik.