Ni na konju kot nekoč prijahal,
peš in s hrbtom vse je zignoriral,
črne pike vneto s tem nabiral,
ko v pozdav nikomur ni pomahal.
Ni prikazal se na prizorišču,
kjer slavilo slavno se je zmago,
Danijel je zopet bil za zgago,
mrk, kot da je na pokopališču.
Je zateglo lajal, nič igralsko.
»Moj naslednik je vazal navadni,
liže koaliciji se vladni,«
sebe je prepričeval hinavsko.
Srepo so oči se zasvetile,
pa bilo ni leska v njih, sijaja,
Danijel ničesar ne oddaja,
kar oči ljudi bi ulovile.
Je po turško sedel, neevropsko,
se despotsko jezno ublazinil,
takšne poze ni ubožec hlinil,
videti bila je makroskopsko.
Danijel kot v turškem ujetništvu
znovič čez valastvo je preklinjal,
a pozabil, sam da se udinjal
let je pet na tujem drsališču.
Slednjič, kakor dolg je, je nadrsal,
mu še zdaj ne gre iz puhle glave,
da deležen ni bil blišča, slave,
kot vazale druge zdaj bi krcal.
Danči naš doživlja res krivico,
če bi rekli, sam da bil vazal je,
bi celo priznavali mu dalje,
česar ni, izkrivljali resnico.
Ni vazal bil Danijel nikoli,
bil je le navaden turški sluga,
tepih rdeč je stepal mesto druga,
bil na lestvici je čisto doli.
Rad povzpel bi zdaj se, glavo dvignil
in zato z vazalom besno zmerja,
sebe naj z naslednikom primerja,
rezultat bo, kot bi osel rignil.
