Piše: dr. Dimitrij Rupel
Nedavno je pri založbi Nova obzorja izšla knjiga Janka Kosa, katere naslov (Kultura in politika) na prvi pogled ne zbuja posebne pozornosti. Takšen vtis je nepravilen. Čeprav je sestavljeno iz kratkih spisov, ki so bili med letoma 2003 in 2019 objavljeni v Demokraciji, gre za delo, ki bi ga Angleži označili kot “ground breaking” ali “breath taking”, torej prelomno ali delo, ki jemlje dih. Vsak članek posebej je mojstrovina natančnosti in erudicije, vsi skupaj pa predstavljajo pregleden in izčrpen seznam glavnih evropskih in slovenskih miselnih in političnih zadreg. Glede izbora osebnosti, ki so se spoprijemale s temi glavnimi zadregami, je Kos varčen. Od osebnosti iz bolj oddaljene preteklosti je poleg Platona, Marxa in Nietzscheja izbral Trubarja, Prešerna in Cankarja, med novejšimi pa so v ospredju predvsem Jože Pučnik, Dušan Pirjevec in Edvard Kocbek. Če nekoliko poenostavim, Kos odklanja tako Marxa kot Nietzscheja, medtem ko je do slovenskih avtorjev prizanesljiv. Največ prostora in pretresljivih vrstic je namenil Jožetu Pučniku.
V Kulturi in politiki se Janko Kos večkrat in vedno znova vrača k premišljevanju o pojmih, kot so liberalizem, demokracija in socialna demokracija; h klerikalizmu, komunizmu, titoizmu, kapitalizmu in totalitarizmu, k slovenstvu in državi. Prvi avtorjevi odzivi na omalovaževanje osamosvajanja in samostojne države, ki se je pojavljalo predvsem pri t.i. tranzicijski levici, so iz leta 2003. Po Kosu je slovenska država nastala zato, “da bi slovenskemu narodu, jeziku in kulturi zagotovila obstoj“. “Brez nacionalne države,” pravi naš avtor, “bosta slovenski narod in slovenska skupnost enakopravnih državljanov komaj preživela“.
Nekaj resnih pomislekov o slovenskem odnosu do države najdemo tudi v zapisu iz leta 2013:
(Slovenci) kot da ne marajo državne oblasti, policije in vojske, njenih predpisov in omejitev, hkrati pa od države zahtevajo vse tisto, za kar mislijo, da jim dolguje. Državnih praznikov ne jemljejo zares, zastav ne izobešajo, v šolah skoraj ne poznajo nacionalne vzgoje… In vendar pričakujejo, da bo država skrbela za plače in pokojnine, zdravstvo in šolstvo, za kulturne in športne zabave.[1]
Gre za “dvojnost slovenskega razumevanja države”, za “tradicionalno razmerje”, ki naj bi ga Slovenci podedovali iz časov, ko nismo imeli svoje države oz. ko je takšno miselnost pospeševala veljavna marksistična doktrina. Ob petindvajseti obletnici slovenske države je Kos napisal: Slovenstvo je usodno postavljeno pred vprašanje, kdaj in kako se bo ta srednjeslojna družba rešila političnih, socialnih in kulturnih razvad, pridobljenih v socialističnem času, ki jo ovirajo, da bi lahko bila zadostna podlaga slovenstvu v času, ko ga ogrožajo ne samo notranji spori, ampak še veliko bolj zmeraj močnejši sunki kaotično nevarne globalizacije.[2]
Kos se tudi v novejših spisih loteva slovenske razpetosti med levico in desnico, tj. polpreteklosti “z enobejem, revolucijo, s polstoletnim socializmom in z osamosvojitvijo”. Levica – preprosto povedano – hoče ohranjati v demokratični državi čim več dediščine jugoslovanskega socializma. Beremo o “titovski neuvrščenosti”, o povezanosti socializma z narodnoosvobodilnimi boji tretjega sveta, o “tretji poti”, za katero je značilna želja, da bi od Zahoda, EU in Amerike pridobivali izdatna finančna sredstva, hkrati pa gojili ideološko simpatijo do Vzhoda, Rusije ali islama. Po drugi strani so za desnico značilni “nacionalna misel”, nacionalna, jezikovna in kulturna identiteta, predvsem pa zavračanje medvojnega in povojnega nasilja revolucije, pri čemer gre včasih tudi za zavračanje enobeja, vendar je desnica za narodno spravo, medtem ko jo levica odklanja. Na koncu Kos pravi:
Ostaja vprašanje, kako naj tako različni silnici slovenskega duhovnega, nacionalnega in političnega življenja sobivata, se sporazumevata ali celo sodelujeta.[3]
Naš avtor je že leta 2008 pisal o problemih slovenske narodne sprave, pri čemer po njegovem na to vprašanje sploh ni mogoče odgovoriti. Če naj bosta nosilki sprave Cerkev in komunistična partija, sprava ni mogoča:
Komunistov, ki bi se želeli razglašati za komuniste, ni več, in če bi še bili, se ne bi želeli udeležiti sprave z nasprotno stranjo, saj bi s tem zanikali temeljno načelo komunizma, ki je brezpogojni boj za diktaturo proletariata, ta boj pa dovoljuje vse.[4]
Kosova najnovejša knjiga je sistematičen pregled kulturno-političnega dogajanja na Slovenskem med letoma 2003 in 2019, vendar ne samo dogajanja (in polemičnega zaostrovanja) v tem času. Vsebuje namreč celo vrsto lucidnih zadetkov na račun zgodnejših in širših slovenskih pojavov. Te pojave Kos – kot se komparativistu tudi spodobi – vidi v kontekstu miselnih podlag in premikov v krščanski Evropi, celo v islamskem svetu. Kultura in politika je odličen priročnik za zavračanje aktualnih razvnetih – domačih ali doma proizvedenih – poročil o pomanjkanju svobode, demokracije in vladavine prava; o domnevni diktaturi in cenzuri v Srednji Evropi in še posebej v Sloveniji.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Janko Kos, Kultura in politika, Ljubljana 2021, str. 214.
[2] Navedeno delo, str. 275.
[3] Navedeno delo, str. 306-307.
[4] Navedeno delo, str. 145.
