9.6 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

(Video) 30 let odkar je Slovenija izstopila iz pravnega reda SFRJ

Skupščina Republike Slovenije je pred 30 leti sprejela XCIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in s tem izstopila iz pravnega reda SFR Jugoslavije. Storjen je bil pomemben korak za uresničitev plebiscitne odločitve o samostojni in neodvisni državi.

20. februar 1991 je eden izmed pomembnih mejnikov na poti Slovenije v samostojnost. Sprejeti XCXI. amandma k Ustavi Republike Slovenije je odvzel vse pristojnosti zveznim organom, kar je pomenilo, da Slovenija ni več del pravnega reda SFR Jugoslavije. Omenjen sprejeti amandma je predstavljal tudi temelj za sprejetje Resolucije o predlogu za sporazumno razdružitev Socialistične federativne Republike Jugoslavije, s katero je bila predlagana razdružitev na dve ali več suverenih in neodvisnih držav, ki bi jo republike izvedle postopno, sporazumno in v razumnem roku.

V sprejetem in razglašenem XCXI. amandmaju je bilo v prvi točki zapisano, da Skupščina Republike Slovenije z zakoni samostojno ureja vsa razmerja, ki so skupnega pomena za državljane Republike Slovenije. Prva točka amandmaja je še določila, da Slovenija kot ena pravnih naslednic SFRJ sama ureja odnose z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami v skladu z mednarodnim pravom. Z drugo točko so se razveljavile vse določbe ustave RS, s katerimi je preneseno izvrševanje suverenih pravic RS na organe SFRJ, in določbe, ki urejajo položaj RS v SFRJ ter iz njega izhajajoča razmerja. Zadnja peta točka je dopolnjevala drugo točko, s katero je bilo določeno, da Slovenija sama s predpisi določi, kateri predpisi, izdani za izvrševanje zveznih zakonov, se ne uporabljajo več. Celotni XCXI. amandma lahko pogledate tukaj.

Isti dan, ko je bil sprejet XCXI. amandma, je bila sprejeta tudi Resolucija o predlogu za sporazumno razdružitev Socialistične federativne Republike Jugoslavije, ki se je sklicevala na izveden plebiscit, na katerem so se Slovenke in Slovenci v absolutni večini odločili za Slovenijo. Razglašena Resolucija je predlagala, da naj se SFRJ razdruži na dve ali več suverenih in neodvisnih držav, ki bi jo republike izvedle postopno, sporazumno in v razumnem roku. Poudarila je, da se bo Republika Slovenija oblikovala kot samostojna, suverena in neodvisna država; državne meje nove države bodo mednarodno priznane državne meje dotedanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko ter meja med Republiko Slovenijo in Hrvaško v okviru Jugoslavije. Z resolucijo se je tudi uradno začel postopek za razdružitev SFRJ na dve ali več samostojnih držav. Celotno resolucijo si lahko preberete tukaj.

Vir: SDS

V nadaljevanju objavljamo še govor predsednika Republike Slovenija Boruta Pahorja ob svečanosti, ki jo je ob 30-letnici razglasitve ustavnega amandmaja XCIX k ustavi Republike Slovenije organiziral Pahor v Predsedniški palači:

V 30 letih od sprejema resolucije in ustavnega amandmaja 99, 20. februarja 1990, danes prvič svečano obeležujemo ta simbolni in stvarni mejnik.Ker sem v zadnjih treh letih priredil 10 obeležitev pomembnih zgodovinskih mejnikov, ki so nas na prelomu iz 80 v 90 leta vodili v demokracijo in samostojnost, sem letos izjemoma ocenil, da v ta niz mejnikov sodi tudi sprejem resolucije in ustavnega amandmaja 99 v Bučarjevi skupščini februarja 1991.

Zelo se zahvaljujem dr. Franciju Gradu za imenitno osvetlitev pomena tedanje odločitve. V tem smislu naj tudi sam še enkrat poudarim:

Plebiscitno odločitev ljudi o osamosvojitvi Slovenije smo se namenili uveljaviti po pravni poti in po mirni poti. To je pomembno vplivalo na nekaj, kar bi si dovolil imenovati moralni vzvod osamosvojitve.

Vendar bi rad v nadaljevanju rekel nekaj za današnje potrebe in današnje politične okoliščine.

Mojo radovednost in pozornost je v tem smislu zbudil komentar novinarke Jane Taškar na naslovnici Dela, ki je sprejem resolucije in amandmaja pospremila z naslednjimi pomenljivimi besedami.

»Ob vsem tem seveda ni šlo niti brez razlik v pogledih na postopek in način razdružitve. Te so prišle do veljave že v nastopu obeh uvodničarjev, Milana Kučana in Janeza Drnovška, še bolj pa v razpravah vodij poslanskih klubov, čeprav so na koncu resolucijo podprli vsi.

Tako strankarska nasprotja v nekaterih pogledih počasi razjedajo osamosvojitveni nacionalni konsenz, ki je dosegel vrh ob plebiscitu, vendar pa to ni nič slabega, če bo strankarska razprava prispevala k postopnemu razčiščevanju največjih osamosvojitvenih dilem.«

Iz teh dejstev in njihovih ocen lahko potegnemo nauke za današnji čas.

  1. Tudi takrat so bile med strankami velike, celo velikanske razlike.
  2. Ker je bila osamosvojitev usodno vprašanje prihodnosti Slovenije so stranke decembra 1990 premostile razlike in sklenile sporazum.
  3. Tudi zato je plebiscit uspel tako zelo kot je.
  4. Kljub sporazumu pa so, normalno, razlike ostajale.
  5. Razlike so bili do neke mere celo koristne, ker so kristalizirale rešitve.
  6. Vseeno pa je sporazum politično in moralno obvezoval stranke, da so razlike premoščale, ne pa poglabljale.

Vse to imam pred očmi, ko za prihodnjo sredo sklicujem srečanje parlamentarnih strank. Čeprav je bil povod za to zamisel prav sporazum strank iz leta 1990 in dolga tradicija sporazumevanja strank v 30 letih pa srečanje v sredo na Brdu pri Kranju vsaj za enkrat nima tako velikih ambicij, ni pa čisto brez njih.

Srečanje parlamentarnih strank iz koalicije in opozicije ni sklicano zato, ker bi se stranke bolj ali manj o važnih stvareh države strinjale, temveč je sklicano prav zato, ker se večji del ne strinjajo. To je tudi bistvo političnega dialoga.

Poleg tega, da bomo poskušali poiskati nekaj skupnih zamisli za važne državne zadeve, od izhodne strategije iz epidemije, preko strategije za okrevanje in slovenskega vodenja Evropske unije ima srečanje še en važnejši cilj: ustvarjati politično razpoloženje, ki bo bolj vključujoče in manj izključujoče, ki bo bolj strpno in manj sovražno, ki bo nevarno razhajanje političnih duhov umirilo, in ne poglobilo.

Sedanje politično razpoloženje v katerem je več konflikta kot sodelovanja, več izključevanja kot vključevanja, več nezaupanja je z vidika splošnih družbenih in državnih koristi preprosto ni vzdržno. Če bi nadaljevali po tej poti bomo vsi izgubili, zlasti pa naši ljudje, ki jih vodimo.

Do naslednjih volitev je kratek čas, vmes so pa prepomembne odločitve, da bi jih sprejemali v zastrupljenem političnem ambientu.

Nimamo nobenih zagotovil, da bomo uspešni. Vendar pa imamo tudi v luči slavne slovenske tradicije političnega sodelovanja dolžnost, da poskusimo po naših najboljših močeh, v korist države in njenih ljudi in ne v korist ene ali druge stranke.

Vir: Urad predsednika Republike Slovenije

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine