Piše: Bogdan Sajovic
Spletni velikani cenzurirajo tudi evropske desne stranke. Prišlo je dobesedno do udara na špansko stranko Vox, ki se bojuje proti islamizaciji Španije. S prihodom nezakonitih migrantov rasteta tudi kriminal in ulično nasilje. Vox tako obtožuje Twitter, da želi vplivati na regionalne volitve v Kataloniji.
Cenzura, ki jo izvajajo tehnološki velikani nad desno usmerjenimi ter konservativnimi posamezniki in organizacijami, ni dejavna samo na oni strani Atlantika, močno deluje tudi v različnih evropskih državah, denimo v Španiji, kjer Twitter sistematično blokira nasprotnike migracij tretjega sveta. Tako so v preteklih dneh zablokirali spletne račune desne stranke Vox, ki je začela s kampanjo nasprotovanja islamizaciji Španije.
Španija na udaru množičnih migracij
Španija je ena glavnih vstopnih točk za množice migrantov tretjega sveta, ki se v zadnjih letih pospešeno zlivajo v Evropo. Vladajoča levičarska koalicija je tako rekoč odprla vrata migracijam in rezultat so množična »izkrcanja«, ko na španskih plažah pristajajo plovila s katerih se nato vsuje na desetine migrantov. Čeprav se levičarski mediji, nevladne organizacije in tudi politične stranke sprenevedajo, češ da gre za begunce, med izkrcanimi razen redkih izjem ni ne žensk ne otrok in tudi ne starih in slabotnih, ki bi nekako ustrezali prestavi o beguncih, ki bežijo z vojnega območja. Sicer pa se za tiste, ki jih oblastem sploh uspe identificirati, skoraj brez izjeme izkaže, da ne prihajajo z vojnih območij, saj okoli devetdeset odstotkov teh migrantov prihaja iz držav Magreba, se pravi Severne Afrike. Gre torej za tipične predstavnike nove sorte »ekonomskih migrantov«, za zdrave, močne, mlade moške, ki jim seveda ni cilj delati v državi, v katero so imigrirali, pač pa živeti od njene socialne pomoči. Ob tem se še malce postransko ukvarjajo s kriminalom, če tako nanese. In seveda, množica mladih moških, brezdelnih in podprtih s socialnim denarjem, kaj hitro pripelje tudi do ekscesov, nekaj zaradi objestnosti in prirojenega divjaštva, nekaj pa jih je tudi politično naravnanih. Navsezadnje jih politična levica in predvsem nevladne organizacije stalno ščuvajo, češ da jim pripada več denarja in več pravic, zato tudi ni čudno, da potem razbijajo po španskim mestih. Seveda najbolj divjajo in razbijajo v tistih predelih in mestih v Španiji, kjer tradicionalno vlada levica, saj jim ta najbolj gleda skozi prste. Pri tem še posebno izstopa Katalonija, a nasilje narašča tudi v drugih predelih. V zadnjem obdobju se razmere vse hitreje slabšajo na Kanarskih otokih, kamor prihaja mesečno okoli osem tisoč migrantov; tamkajšnji prebivalci zato bijejo plat zvona, češ da je so otoki prenaseljeni z migranti, varnostne razmere pa se slabšajo iz dneva v dan. Levičarska vladajoča koalicija, ki podpira množične migracije, seveda molči in vse pozive ignorira. Sicer pa kaj drugega niti ne more storiti, če sami pozivajo k množičnim migracijam in obtožujejo vse nasprotnike migracij, da so ksenofobi in rasisti.
Španiji grozi islamizacija
Sicer pa ima Španija že zgodovinske izkušnje z islamističnimi migracijami. Leta 711 so muslimanske horde pod vodstvom emirja Tarika pristale na španskih oblah pri kraju, ki so ga poimenovali Tarikova skala (Džebel al Tarik – Gibraltar) in se razlezli skoraj po vsem Iberskem polotoku. Preteklo je skoraj osem stoletij krvavih spopadov, do leta 1492, ko so španske vojske vsiljivce končno izgnale s polotoka. Zdaj pa državi grozi vnovična islamizacija, in kar je še hujše, tokrat vsiljivci prihajajo s podporo dela domačega političnega esteblišmenta. Če pustimo ob strani izčrpavanje proračunskega denarja, poulični kriminal in cestno nasilje, ki je posledica migracij, prišleki dejansko skušajo islamizirati Španijo. Primerov ne manjka ne na mikroravni ne širše. Na mikroravni lahko navedemo primer iz Andaluzije, ko je v šolo prirjovel oče učenke in zahteval, naj se takoj spremeni učni načrt. Šlo je namreč za banalen primer, ko so pri pouku ekonomije omenili pršut. V Španiji je pršut (jamón ) del kulinarične dediščine, saj obstaja okoli 300 različnih vrst pršuta, pomemben pa je tudi v španskem gospodarstvu. A neka učenka je omembo pršuta videla kot napad na svojo muslimansko vero in rezultat je bil rjoveči oče, ki je grozil po šolskem poslopju. Seveda so se šolske oblasti podelale in umaknile omenjanje pršuta iz učnega programa. Sicer pa priseljeni muslimani že zahtevajo, da jih priznajo kot »integralni del države« in da se temu ustrezno prestrukturira celotna družba in tudi korigira zgodovina.
Tehnološki velikani izvajajo cenzuro stranke Vox
Španska stranka Vox nasprotuje islamizaciji svoje države, zato so začeli s široko kampanjo tudi po družbenih omrežjih. Kampanja je doživela precejšen uspeh v javnosti, zato so levičarski vladi še preradi priskočili na pomoč tehnološki velikani. Predvsem Twitter je začel izvajati cenzuro spletnih strani in računov tako stranke Vox kot njenih najbolj vidnih funkcionarjev. Santiago Abascal, vodja Voxa, je ogorčen nad spletno cenzuro in pravi, da je Twitter s svojim delovanjem napadel temeljne pravice do javnega izražanja mnenj in da gre za »napad na svoboščine in pravice, saj je cenzuriral narodne poslance, ki predstavljajo milijone španskih volivcev«. Abascal je še dejal, da bo tako v svojem osebnem imenu kot v imenu stranke, ki jo vodi, vložil uradno pritožbo proti podjetju Twitter, katerega akcije je označil ko totalitarne, predvsem pa je kompanijo obtožil, da želi s svojim delovanjem vplivati na prihajajoče volitve v Kataloniji. »Twitter se je postavil na stran nasilnežev in manipulatorjev,« je dejal Abascal. »Nekateri naši nasprotniki manipulirajo, nekateri nas demonizirajo, nekateri dobesedno kamenjajo, Twitter pa je utišal nas, ki se pred tem branimo.« Tudi njegov strankarski kolega, poslanec Ivan Espinoza, je kritiziral cenzuro, ki jo izvajajo tehnološki velikani, ne le Twitter, češ da gredo v takšne absurdnosti, da so celo sliko njegove družine opremili z opozorilom, da gre za »občutljivo vsebino«.
Sicer pa Vox kljub cenzuri ostaja tretja najmočnejša stranka v Španiji, saj ji ankete pripisujejo okoli 15-odstotno podporo in 50 do 55 parlamentarnih sedežev na volitvah.
