Piše: Gašper Blažič
Če ste slučajno spremljali včerajšnji prenos parlamentarne seje o konstruktivni nezaupnici (ali pa vsaj medije, ki so o tem poročali), potem verjetno že veste, da je farsa s Karlom Erjavcem končana. Lahko pa ugibate, kdo si je včeraj dvajset minut do desetih zvečer najbolj oddahnil. Ne, to ni bila vlada, niti poslanci vladajoče koalicije, ampak kar poslanci KUL sami.
Zakaj? Lahko se strinjamo z Bojanom Požarjem, da je bil projekt konstruktivne nezaupnice že vnaprej obsojen na neuspeh, ki so ga dejansko sprožili kar poslanci KUL sami. Projekt konstruktivne nezaupnice dejansko ni imel namen menjave vlade, ampak pridobivanje časa za medijski šovbiznis, saj je bila včerajšnja celodnevna maratonska seja idealna priložnost, da »kulovci« zmečejo Janši v obraz vse svoje frustracije. In to jim je na nek način tudi uspelo: v razpravi, ki je skupaj trajala skoraj enajst ur, so imeli glavno vlogo poslanci opozicijskega levega četverčka (SD, Levica, SAB, LMŠ), levji delež med njimi pa je imel uradni predstavnik predlagateljev, znan kot »moderni vaščan« in največji prebežnik med poslanci, ki očitno uživa v svojih moralistično obarvanih »predavanjih«. Šlo je torej za »tatvino medijskih žarometov« z namenom, da se psihološko ustvari izredne razmere, ker imamo menda vlado, ki, pomislite, izvaja genocid nad lastnimi državljani z neukrepanjem oziroma napačnim ukrepanjem proti epidemiji covid19.
No, ob vsem tem sem se samo čudil, da niso na dan spravili zgodbe, ki so mi jo včeraj zaupali viri iz zdravstva – namreč, na psihiatričnih ustanovah se je v zadnjih mesecih znašlo precej otrok, pa ne zato, ker bi jim vlada preprečevala, da hodijo v šolo, ampak zato, ker niso bili vajeni, da bi jim doma kdo postavljal omejitve. Ker pa so tako rekoč vse evropske vlade – in ne samo slovenska – sprejemale drastične ukrepe, se je razvajeni mulariji enostavno »zrolalo«.
Bistvo vsega tega pa je še nekje – namreč v tem, da so le redki poslanci levičarske KUL, pa še to s stisnjenimi zobmi, zagovarjali Karla Erjavca. Govora o programu morebitne nove vlade je bilo zelo malo. Lahko bi rekli, da so v KUL še najbolj bali tega, da bo Erjavec res izvoljen za mandatarja (ker bi verjetno bolj verjetno prišlo do novih volitev kot do nove vlade), z njegovim neuspehom pa so se ga lahko za vedno odkrižali. Za to obstaja tudi precej utemeljenih razlogov: njegov veliki »come-back« lani jeseni, ko je znova vskočil na predsedniško mesto v DeSUS po izgonu Aleksandre Pivec iz politike, je prinesel izstop DeSUS iz vladne koalicije ter povezovanje stranke s KUL, kar se je doslej pokazalo kot neuspešno, saj je poslanska skupina DeSUS povsem razdeljena, Erjavcu pa se čedalje bolj upirajo tudi lokalni funkcionarji DeSUS. Sedaj, ko ima kot Janšev izzivalec za seboj neuspel projekt konstruktivne nezaupnice, je za KUL ter strice iz ozadja tako rekoč neuporaben. Njegov sestop z vrha DeSUS je le še vprašanje časa, to pa pomeni konec njegove politične kariere. Lahko bo kvečjemu ponižno prosil za kakšno službo v diplomaciji.
Kako resno je bil zastavljen projekt Erjavčevega pohoda na premiersko funkcijo, pa kažejo že njegovi včerajšnji retorični vložki. Vnaprej napisan referat o tem, kaj vse bo državljanom omogočila nova KUL vlada, je zvenel kot žaltava šala, sploh zato, ker je obljubljal tudi stvari, ki jih je sedanja vlada že omogočila. V kasnejših replikah je bil celo tako neroden, da je pokojnega Andreja Bajuka, s katerim je Erjavec v prvi Janševi vladi delal štiri leta, preimenoval v Antona, potem pa še navrgel, da je bil leta 2000 Bajuk za mandatarja izvoljen z – aklamacijo. Do danes nisem čisto prepričan, ali je bil Erjavec sploh priseben, ko je repliciral posameznim poslancem. Tako kot nisem prepričan, kaj delajo na MMC RTVS, ko zapišejo, da je Avstralija uvedla stroge ukrepe proti covid19 v Aucklandu, ki je, mimogrede, v Novi Zelandiji. A to sedaj niti ni več pomembno.
Že zaradi vseh naštetih dejstev nimam ravno razloga, da bi ob neizglasovani nezaupnici ploskal. Razmere so preveč resne – pa ne toliko zaradi sedanje vlade, ampak bolj zaradi spremljajočih pojavov. Vemo, da je konstruktivna nezaupnica eden od parlamentarnih instrumentov, ki jih predvideva tudi ustava. Lahko bi torej, takole čez palec, rekli, da smo v demokraciji in da moramo pustiti opoziciji, da opravlja svojo vlogo. Ker vemo, da nobena vlada ni idealna. Vse lepo in prav. A vse tisto, kar je spremljalo to dogajanje z nezaupnico zadnja dva meseca, kaže na to, da je bistvo problema nekje drugje in sicer v dejstvu, da Slovenija tudi trideset let po osamosvojitvi še vedno ni dosegla eksodusa iz kraljestva demonov komunistične revolucije. In tu sploh ne gre samo za sovraštvo do Janeza Janša, pač pa do vseh, ki se nočemo uvrščati v ta »psevdo-civilizacijski« krog mladih prevratnikov, ki bi radi dokončali delo in popravili napake svojih dedkov, ki so menda premalo temeljito počistili slovensko zemljo leta 1945. Organi pregona sicer vihajo nos, češ zakaj bi ukrepali, saj gre vendarle zgolj za neka simbolična sporočila in za demokratični izraz nestrinjanja. Toda za takšen »demokratičen izraz nestrinjanja« so nekateri že plačali visoko ceno, denimo fotograf, ki so ga 5. novembra lani hudo ranili huligani, ki so bili čisto slučajno tudi protivladni protestniki.
Sicer pa, kako je že prišlo do vojne na Hrvaškem leta 1991? Že spomladi 1990 so začeli srbski uporniki pod vplivom delovanja KOS JLA v Kninu in drugod dvigovati glave, poleti istega leta izvedli referendum, ki so ga pospremili s cestnimi zaporami ter izživljanjem nad potniki v tranzitnem prometu, nato pa tudi s sabotažami na železnici ter napadi na nekatere gostinske lokale, ki so bili v lasti »nepravih«. Vsi kasnejši krvavi dogodki (Pakrac, Plitvice, Borovo selo) so polagoma pripeljali do totalne vojne jeseni 1991, kjer je tedanja koalicija sovraštva eksplodirala od besa. A začelo se je z mitingi, nestrpnimi napisi in drobnimi šikaniranji. Zato se lahko samo vprašamo, ali bo po spodleteli konstruktivni nezaupnici tudi v Sloveniji sledila kakšna hlodovska revolucija…
Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar Demokracije, publicist in avtor dveh knjig.
