-3.7 C
Ljubljana
torek, 24 decembra, 2024

Slavko Avsenik – Kako ga občudujemo danes in kako je bilo nekoč (v slovo velikemu rodoljubu)

Piše: Vili Kovačič

Ob smrti velikega glasbenika in hkrati velikega Slovenca Slavka Avsenika je prav, da pogledamo malo nazaj. Slavko in Vilko sta večino pesmi posvetila lepotam Slovenije, veselju nad življenjem, z otožnimi skladbami pa sta znala pričarati  vzdušje melanholije, doživetja  ljubezni, naravnih lepot, gamsovih sledi, pa tudi napoved človeškega odhoda   s tega sveta.

Taka je pesem »Kadar bom vandral zadnjič v življenju, ko bom za vedno tiho zaspal«. Vendar so to stvari, ki jih raje prepustimo glasbi sami.

https://www.youtube.com/watch?v=hbjS4FkAKLg

Z besedami jih ni mogoče opisati. Mogoče pa se vsaj nekoliko opisati tisti čas, ko je ta glasba nastajala. To so bili časi tudi umetnostnega pa tudi glasbenega soc-realizma, v katerem je bil vsaka noviteta sumljiva že sama po sebi, če ni služila politični promociji politične oligarhije in opisovanju idealnega sistema človeškega raja na zemlji, ki sta ga teoretično zagotavljala komunistični sistem in njegova »elita«. Tako kot jazz je bila tudi Avsenikova domovinska glasba mnogo bolj cenjena pri ljudeh – pri narodu, kot je vedno rekel Slavko, kot  pa pri tedanjih oblasteh, ki so jo sprejemale le do neke  mere. Tega si nisem izmislil jaz ampak je potrdil tudi Slavko Avsenik mlajši, ko je v TV pogovoru skupaj z Zoranom Predinom v neki TV oddaji povedal, da je ta glasba tedaj uradno veljala kot »glasba, ki kvari mladino«.  Zato tudi ni čudno, da je, potem  ko je bila  s četrtkovimi večeri domačih pesmi in napevov, izstreljena med ljudstvo z velikanskim uspehom, kar nekaj let nismo mogli in smeli poslušati v oddajah po željah poslušalcev na radiu Ljubljana. Lahko in v velikem obsegu pa sta jo predvajala v slovenskih oddajah radio Celovec in radio Trst A. Tedaj smo jo na domačem radiu lahko poslušali le v četrtkovih večerih.

Slavko Avsenik ni bil nacionalist, je pa vse pesmi posvetil slovenski domovini in slovenskemu človeku. Bil je veliki rodoljub. Nobene pesmi pa ni posvetil bivši skupni državi, ki ni bila domovina ampak  začasna in umetna tvorba, ki je komaj preživela enega, med vsemi despotskimi vladarji, ki so nam doslej vladali – najbolj nasilnega in krutega vladarja Tita. V času trdega komunizma  je bila ta glasba slovenskemu človeku svetel žarek v težkih razmerah tistega časa, podobno, kot je v času povojne obnove  – tudi to je splošno znano, s svojim energetskim nabojem Nemcem pomagala graditi in obnavljati porušeno Nemčijo. Pesem Tam kjer murke  cveto  Slavko ni dovolil prevajati v tuje jezike, najbolj  to seveda velja za nemški jezik. To je po mojem storil ne le iz spoštovanja in pietete do naših ljudi in do rodne zemlje – »doline zelene, s krvjo prepojene«, pač pa tudi zato ker je bil človek, ki je kamor  je prišel prinašal mir in veselje. S prepovedjo prevoda pesmi  v nemščini, pa po mojem – Slavko miroljuben kot je bil, predvsem ni želel dražiti nemških poslušalcev.

Pri nas je njegova glasba po nesreči dobila vzdevek goveja, kar so z veseljem uporabljali ljudje, ki jim je bilo rodoljubje preživelo čustvo, ali pa so bili indoktrinirani od proletarskega jugo – internacionalizma.  So pa bili tudi taki, ki so se ji posmehovali poklicno – za denar :  v oddaji »A si tudi ti not padu« na POP TV je Jurij Zrnec uprizoril skupaj z Ladom Bizovičarjem »humoristični« vložek, katerega vrhunec je bila  izjava Svetlane Makarovič, da je ta glasba, nič več in nič manj, kot narodno zabavna brozga. Svetlani Makarovič, čeprav Prešernovi nagrajenki, ki je nagrado  zavrnila, vzela pa je denar,  se ob takih izjavah ne gre preveč čuditi. Sploh pa se ne gre čuditi, če upoštevamo, da je bila slavna pesnica oboževalka ciganske – in sovražnica slovenske domoljubne glasbe.

Da so Avseniki peli in igrali Titu ne pomeni prav dosti, pomeni le, da so slovenski oblastniki Titu to poklonili kot darilo, podobno kot so v svojem času znali za ljubljenega Tita uprizoriti uspešen lov, na medveda tako, da so mu k  drevesu  privezali medveda.  Po zadetku, ki je bil neizbežen, pa so hodili maršalu čestitat za njegovo lovsko genialnost. Se je pa po tistih nastopih pred maršalom, »odpor« režima do te glasbe zelo omilil, vendar so sledovi ostali, tako, da se je prvi koncert te in tovrstne  glasbe sredi Ljubljane v Križankah zgodil šele v zadnjem desetletju. To seveda ni čudno, če upoštevamo, da aktualni ljubljanski župan,  ne dopusti celo, da bi na ljubljanskem gradu visela slovenska zastava. Do kdaj bo še tako ?

Če pogledamo še nekoliko v sodobni čas je namesto Slavka Avsenika dobil Prešernovo nagrado Vinko Globokar. Komponist  in  eksperimentator na glasbena  pihala, ki ga nihče iz ljudstva ni razumel niti poznal, je dobil prednost pred ljudskim godcem in subtilnim komponistom melodij, ki bodo ostale večne dokler bomo ljudje pod Triglavom živeli in se pogovarjali slovensko. Slavko je s svojo glasbo uresničil tisti rek iz Cankarjeve Bele krizanteme, ko je Bog govoril o tem, da je ljudem pod Triglavom namenil, da bodo tod živeli veseli in srečni ljudje. Slavkova razposajena in vesela glasba, pa tudi nežna in melanholična uresničujeta to napoved.

V Nemčiji je bil Slavko tako popularen, da je včasih celo z enim samim plakatom napolnil dvorano kjerkoli se je s svojim ansamblom pojavil. Mlad človek, moj sorodnik, mi je povedal: »Ko sem bil v Nemčiji in sem imel na poti okvaro na avtomobilu, sem po uspešnem popravilu zahteval račun, a ker sem že pred tem povedal, da sem iz Avsenikove domovine Slovenije, mi ni izdal računa, kajti rekel je, »to je zaradi spoštovanja do Slavka Avsenika, ki je  ta račun že desetero poplačal«. Kaj takega se ne zgodi pogosto, če sploh komu. Vsekakor pa ne Vinku Globokarju ne Svetlani Makarovič, ne Juriju Zrnecu, ne Ladu  Bizovičarju in tudi ne Laibachom, njim celo v Severni Koreji ne.

Pokop Slavka Avsenika z državnimi častmi je satisfakcija režima, ki ga je očitno zapekla vest, nad tem, da je bil kot ljudski godec in občutljiv komponist zapostavljen v priznanjih. Je pa seveda to dejanje precej preračunana gesta,   da se oblast približa ljudem, na simbolni ravni, če se že z dejanji ne zna in ne more.

Slavko Avsenik je bil velik domoljub in je Slovenijo prav z domoljubnim  čustvom popeljal v Evropo. Danes v Sloveniji domoljubje ni moderno, ali kot bi rekel Janez Markeš – je pred moderno. Kdaj se bomo iz namišljene »modernosti« razvili v   res moderen narod, ki se zaveda korenin in ki  zna ceniti svoj jezik in svojo glasbo, pa je že drugo vprašanje. Vedno čakamo, da nam drugi povedo kaj je prav in kaj ne. »Moj rodni kraj, moj rodni dom, samo za te živim« je pesem, ki so jo Avseniki na berlinskem stadionu zaigrali polnemu stadionu in tudi Herbertu von Karajanu. Kaj takega ob sedanjem stanju duha v Sloveniji ni mogoče.

Tako kot ne priznavamo pristnega domoljubja slovenskih antifašistov na Primorskem pred in med 2 svetovno  vojno in  med njimi najbolj odločnih rodoljubov, to je  junaških in požrtvovalnih Tigrovcev, in  za antifašiste uradno priznavamo v prvi vrsti tiste, ki so te rodoljube fizično in psihično uničevali, tako tudi pristna rodoljubna pesem, ki prihaja iz ansambla Slavka Avsenika ali iz grl ljudi v koroških ljudskih pesmih in številnih zborih, vsi ti na oltarju domovine v samostojni Sloveniji, žal še vedno nimajo mesta, ki jim pripada.  Kaj je temu vzrok: odgovor je en sam – izgubili smo kompas, izgubili smo  domovino. Kajti domovina in ljudsko izročilo sta kompas, ki kaže ne le sever – jug, ampak kaj je prav in kaj narobe. S tem pa imamo težave, ne le  glede zgodovine, predvsem jih imamo danes sami s seboj.  Z glasbo in občutenjem, ki ga je izražal Slavko jih ne bi imeli. On, ki je bil mnogo zdoma, je domovino vedno nosil s seboj, drugače gotovo ne bi zdržal. S hrepenenjem in ljubeznijo se je vračal domov in bo v pesmi ostal večen. Ali kot je leta 1991 zapel in zapisal v pesmi: »Kot viharnik vrh gora, naša je slovenska pesem, veje širi do neba, korenine do srca«. In prav v tem je bistvo: gre za korenine, če te niso dovolj močne in globoke nam bo usojeno, da nas odpihne. Navidezno modernost pa si bomo lahko samo še zataknili za klobuk.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine