4.3 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Robert Steuckers za Demokracijo: Liberalne ideološke nadloge so smrtonosne in bodo države, ki se jih poslužujejo, pri oblikovanju metod vladanja pognale v neopisljiv kaos, ki ga že danes občutimo

Avtor: Andrej Sekulović

O različnih družbenopolitičnih vprašanjih smo se pogovarjali z belgijskim esejistom in prevajalcem Robertom Steuckersom. Že v dijaških letih se je pridružil »think tanku« nove desnice GREECE, a ga je sčasoma zapustil in ustanovil združenje Evropske sinergije, v sklopu katerega deluje tudi danes. 

DEMOKRACIJA: Ste avtor več knjig in esejev o nemškemu gibanju iz 20. let prejšnjega stoletja, znanem pod imenom konservativna revolucija, ki je imelo velik vpliv na razvoj desne misli in tudi današnjih identitarnih gibanj, je pa kljub temu nalašč pozabljeno ali zanemarjano v osrednjih akademskih krogih. Nam lahko na splošno opišete to gibanje?

STEUCKERS: Že za bežen pregled konservativne revolucije bi potreboval vsaj dobrih sto strani, kar pa je seveda preveč za intervju. V vsakem primeru je treba vedeti, da je Theodor W. Adorno, eden glavnih mislecev Frankfurtske šole, čigar filozofijo imajo pravilno za popolno nasprotje konservativne revolucije, nekoč priznal, da je bila prodorna kritika wilhelminskega in weimarskega političnega sistema ter filozofije tega obdobja, ki so jo podali najboljši avtorji konservativne revolucije, velikokrat bolj ustrezna in pronicljiva od kritike iz levičarskih krogov, znotraj katerih je deloval tudi Adorno. Prav tako je dejal, da se je treba vprašati, zakaj so bile te kritike močnejše od celotnega marksističnega stroja levice. Konservativna revolucija, pri čemer se moramo zavedati, da gre za skupino mnogih različnih avtorjev, je temeljila na globokem zavedanju zatona naše civilizacije, ki je postala preveč materialistična, rutinska in podrejena postopkom, ki so jo sčasoma ohromili. To stališče najdemo pri sociologu in filozofu Georgu Simmlu, ki je v krogih sodobne desnice nekoliko pozabljen. On je trdil, da je postopna sterilnost postopkov in procesov, ki so bili rojeni v času splošne industrializacije Evrope, od druge polovice 19. stoletja naprej neizogibna. Ti postopki in procesi so imeli privlačne in obetavne začetke, saj naj bi bili prinašalci srečne in racionalne modernosti, vendar pa so se na koncu prelevili v rutino, ki je preprečevala prihod silam regeneracije. Zakonodajni, institucionalni in administrativni rezultati progresivne liberalne ideologije so tako na koncu pripeljali do škodljivih posledic, ki so onemogočale vsak napredek, odločnost in razrešitev nakopičenih problemov, hkrati pa so povzročale splošno nazadovanje, zaradi česar so postavljale pod vprašaj lastno legitimnost.

DEMOKRACIJA: Omenjate Frankfurtsko šolo, ki velja za rojstni kraj »nove levice« in je bila nekakšno ideološko nasprotje konservativni revoluciji. Kako bi primerjali ti dve skupini?

STEUCKERS: V avstro-ogrski, pa tudi v wilhelmski in zatem v weimarski družbi se je začelo živeti pod pritiskom pravil in rigidnosti ekonomske pojmovne teže in dekulturalizacije, lažnih političnih prepričanj in moralnih trendov. Vse to je preprečevalo razrešitev žgočih težav, kot sta bili divja inflacija in ogromne reparacije versajske pogodbe. Simmlova stališča glede ovir t. i. racionalne družbe so od začetka vplivala na Frankfurtsko šolo. Konservativni revolucionarji so, okrepljeni s temno in tragično vizijo misleca zatona Evrope in celotnega Zahoda Spenglerja, nehali verjeti v ideologije napredka in doživljati svoje politične ali metapolitične dejavnosti kot »kathekonske«. Izraz se nanaša na Kathekona apokalipse, ki se vedno znova trudi preložiti končni padec. Po drugi strani pa so pripadniki Frankfurtske šole hoteli rešiti napredek in ustvariti alternativne metapolitične ali politične oblike boja, ki bi namesto na delavstvu temeljile na drugih revolucionarnih agentih. Konec 60. let prejšnjega stoletja so njihovi nasledniki sprožili proces zatona, ki se danes končuje v obliki »raznobarvnih« in spolnih neumnosti, ki jih madžarska in poljska vlada nočeta sprejeti kot obvezne družbene prakse. Progresivna modernost je zapravila dve zgodovinski priložnosti. Prvo pred letom 1914, drugo pa po letu 1945 in predvsem po protestih konec 60. let, ko je naznanila novo obdobje zabave, ki naj bi prinašalo neizčrpno in večno srečo. Danes občutimo razočaranje, ki je še toliko večje zaradi ideoloških neumnosti, ki spremljajo družbeno-ekonomsko pošast, imenovano neoliberalizem, ki je antipolitična v isti meri kot spolne in drugačne obsedenosti Cohn-Bendita. Priča smo uničevalnemu zavezništvu teh neumnosti in pošastnosti.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine