»Sin je nula,« oče je potožil,
kot da spisal tožbo bi rutinsko
za zadevo kakšno disciplinsko,
kot da bi postopek stotič sprožil.
»Sin je nula, to že vsem je znano,
zdaj sem končno v neko stvar ga vključil
in pred tem primerno ga podučil,
kaj počne pred publiko naj zbrano.
Sin je nula, bo pa demonstriral
svoje znanje pač iz ignorance,
manifest bo to netolarance,
vsaj za to se fant je nadresiral.
Sin je nula, a si zdaj pomaga
petek vsak z dejavnostjo posebno,
kot glumač postavlja se osebno,
vse napore v novo vlogo vlaga.
Sin je nula, mi pa si želimo,
da bi vsaj ob petkih kaj počenjal,
to vsaj, s čimer zadnjič je začenjal,
vsi v družini zanj pesti držimo.
Sin je nula, v petek pa pridruži
vsakič fant burkaški se skupini,
tudi če samo statista hlini,
več od nule vsaj takrat zasluži.
Sin je nula, vendar biznisira,
se na glavni trg prav rad podaja,
tam kot žrtev pridno se prodaja,
sile delovne s tem trg podpira.«
Da je nula, treba nič tožiti
ni očetu, saj oba poznamo,
védenje že mnogo let imamo,
hotel gene bi samo prikriti.
