Mojster Plečnik v raju se sprehaja,
moral zdavnaj je že mož umreti,
danes ga med blažene je šteti,
kult njegov medtem na zemlji vztraja.
Te dni mojster je sem dol pogledal,
nekaj namreč je v nebo štrlelo,
nekaj ostrega je zabolelo
mojstra, kot nam sam je bil povedal.
“Kaj se dviga vendar nad Ljubljano,
kot raketa ozka z izstrelišča?”
Takšna mojstra hipna so stališča,
ko ugleda čudno stvar neznano.
Kakor svečnik reč se mu dozdeva,
ki melagomansko se postavlja,
kaj nebo ljubljansko tam pozdravlja,
kakšna čudna reč je ta zadeva?
Mojster Plečnik, dolgo ste že rajni,
trendom novim niste žal sledili,
saj medtem bi že ugotovili,
vam postavljen da pomnik je trajni.
Nagrajen je bil z imenom vašim,
ni raketoplan to, mojster Plečnik
in megalomanski to ni svečnik,
pranger to je arhitektom našim.
Pranger, da se nanje jih priveže,
vsakič ko raketa se prižiga
in ta reč se nad Ljubljano dviga,
z vrha tuljenje v ušesa reže.
Vam je posvečena ta stvaritev,
rekel bi celo, da je namerno,
dušo vašo s tem da nejeverno
brž zamika v raj nazaj vrnitev.
