Predpostavimo, da na nacionalni televiziji ali za govorniškim pultom v parlamentu poslanec opozicijske SDS izreče tale stavek: “Bil je povsem normalen, nato pa je postal gej.” Ali da na teh straneh zapišemo: “Ljudje so si želeli normalnega poslanca Branka Goloba, dobili pa so Braneta Golubovića.” Slovenski medijski in politični prostor bi preplavilo zgražanje, protesti proti ksenofobiji, homofobiji, nesramnosti, sovražnemu govoru, na nacionalki bi bila pogovorna omizja, na Popu bi razpravljali v nadaljevanjih, ostarele in že razpadajoče kolumnistke bi se na časopisnih straneh zgražale nad retoriko desnice. Klicali bi k prepovedi delovanja SDS in ukinitvi sovražnih medijev.
Poslanec stranke predsednika vlade v odhajanju Marjana Šarca in hkrati vodja poslanske skupne te stranke Brane Golubović pa na nacionalki pravi: “Lejte, ljudje spregledajo. Ljudje se spremenijo. Imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.”
Povedano naravnost − novinarji, ki pišejo za desne medije, so nenormalni novinarji. Tudi tisti, ki ga je imel Golubović v mislih in je postal normalen, je bil po Golubovićevi definiciji poprej nenormalen.
Kdor ni na pravi strani, je devianten
Nihče od dežurnih medijskih moralistov se ni uprl stigmi desnega kot nenormalnega, ki jo širijo Golubović in njemu podobne politične pokveke, ki pomotoma polnijo slovenski politični prostor. Mimogrede, poglejte, kako je spregledal Golubović: najprej je bil član LDS (propadla), nato Pozitivne Slovenije (propadla), sedaj LMŠ (v propadanju). Toda začnimo tam, kjer pa ima Golubović presenetljivo prav. V večinski medijski in politični percepciji prav vse, kar je desno, odstopa od slovenskih družbenih norm, ki temeljijo na levem ekskluzivizmu in ekstremizmu.
Norma v slovenskem medijskem svetu je levo, nadaljevanje tradicij samoupravnega novinarstva, novinarjev kot pudljev s tradicijo družbenopolitičnih delavcev, katerih naloga je ohranjanje političnega sistema, novinarjev kot hlapcev postkomunistične vladajoče politike. Kdor ni na tej strani, je devianten in za slovenske razmere, kjer konstituirani sistem vrednot in prepričanj še vedno ni povsem zapustil Jugoslavije, ni na normalni strani. Sicer to ne velja absolutno: vemo, da so komunisti v Jugoslaviji preganjali geje skoraj z enako vnemo, kot jih dandanes preganja islam, ki ga tako vztrajno vabijo v krščansko Evropo, v samostojni Sloveniji pa je homoseksualnost postala sprejemljiva spolna praksa. Celo na področju LGBT so se družbene norme hitro spremenile, le pisanje za desne medije je leta 2020 za to postkomunistično politiko še vedno nesprejemljivo, nekaj nenormalnega.
Njihovi predniki so bili mojstri
Ni jasne definicije normalnosti in potemtakem tudi ne more biti jasne diagnoze, kaj je nenormalno. Katere so torej tiste lastnosti, ki jih lahko izberemo za nenormalne? (Ne)normalnost lahko na neki način določamo v statističnem smislu, s testi lahko izmerimo inteligentnost človeka. Povprečni inteligenčni količnik, IQ, je 100, ta rezultat je izražen kot normalizirano število, rezultat 115 bi že pomenil nadpovprečno vrednost, če pa rečemo, da je IQ Golubovića glede na njegovo razpravo o normalnosti daleč pod normalnim, denimo 84, bi ga po teh standardih lahko označili za mentalno oviranega ali za nenormalnega. Toda zloraba IQ-testa in javna delitev posameznikov na normalne in nenormalne kakopak vodi v stigmatiziranje, stereotipe in diskriminacijo. Tako kot to počne Golubović s svojo retoriko.
Žal ni prav nobene normalnosti v vsej tej naši nenormalnosti.