Danes zvečer ob 20.00 uri vabljeni k ogledu oddaje Beremo na Nova24TV. Naš tokratni gost bo umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek s katerim bomo spregovorili o njegovi knjigi Jože Plečnik – Arhitektura večnosti.
Dr. Damjan Prelovšek se je rodil februarja 1945 v Ljubljani. Je slovenski umetnostni zgodovinar in vodilni poznavalec del arhitekta Jožeta Plečnika. Napisal je celo vrsto samostojnih publikacij, strokovnih člankov in razprav s področja arhitekture, baročne ustvarjalnosti, zlasti kiparstva, in obdobja 19. stoletja.
Na Umetnostnozgodovinskem inštitutu ZRC SAZU je deloval od leta 1971 in bil njegov predstojnik med letoma 1992 in 2005, od leta 1993 pa je bil znanstveni svetnik. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Dvakrat je prejel Plečnikovo medaljo. Štiri leta je bil slovenski veleposlanik v Pragi (1998−2002). Pred dobrim desetletjem je bil tudi generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.
Gosta bomo v oddaji Beremo med drugim vprašali:
Gospod Prelovšek, v mescu januarju se spominjamo tako rojstva, kot smrti največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki se je rodil v Ljubljani 23. januarja 1872 in umrl 7. januarja 1957, prav tako v Ljubljani. Vi ste osebno, kot otrok, spoznali arhitekta Plečnika. Kdaj in kako?
Vaša knjiga o Plečniku – Arhitektura večnosti, ki jo imava tu na mizi, je izšla leta 2017, se pravi v Plečnikovem letu, ko smo se spominjali 145. obletnice arhitektovega rojstva in 60. obletnice njegove smrti. V zadnjih letih je sicer izšla cela vrsta knjig o Plečniku in njegovem delu, do katerih pa ste vi večinoma precej kritični, predvsem slovenskih izdaj. Zakaj?
Kot pišete v vaši knjigi Jože Plečnik – Arhitektura večnosti je na Dunaju, na akademiji, postal učenec Otta Wagnerja, nanj pa je vplival tudi Gottfried Semper… Katere arhitekturne teorije so ga na Dunaju torej izoblikovale kot arhitekta?
V knjigi imate potem obsežno poglavje Arhitekt praškega gradu. Nedvomno je bila to zanj velika čast. S čim pa je navdušil češko-slovaškega predsednika Tomáša G. Masaryka, da ga je izbral za svojega arhitekta, za arhitekta, ki naj bi praški grad spremenil v vsenarodni spomenik…
No, kot vemo pa je Plečnik vzporedno od leta 1921 predaval tudi na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Se pravi, da je bil nekako razpet med Prago in Ljubljano…
Z dr. Prelovškom bomo spregovorili tako o Plečnikovih sakralnih kot profanih delih in seveda dejstvu, da je s svojim arhitekturnim ustvarjanjem dal močen pečat svojemu rojstnemu mestu, se pravi Ljubljani. Plečnik je namreč imel tako kot v Pragi, tudi v Ljubljani, velike načrte glede ljubljanskega gradu, pa glede magistrata, tržnice in še marsičesa. Nekatere projekte je uresničil, druge ne…
Seveda, ga bomo tudi vprašali, zakaj po drugi svetovni vojni ni prišlo do zgraditve slovenskega parlamenta po Plečnikovem načrtu, se pravi do zgraditve t. i. Katedrale svobode. »Dobili pa smo to socialistično zgradbo, v kateri danes deluje Državni zbor Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije.« Nekako je jasno, da bi si samostojna in neodvisna država Republika Slovenija zaslužila mogočnejšo, se pravi bolj izrazito parlamentarno zgradbo…
No, dotaknili pa se bomo tudi propadajočega Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani, ki je predmet polemik zaradi predvidene prenove že vrsto let. Več v oddaji Beremo na Nova24TV!
Vabljeni tudi na spletno stran www.vseknjige.si
