Pogovarjali smo se s predsednico Odbora za delo, družino in socialne zadeve pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke in z evropsko poslanko Romano Tomc, ki v evropskem parlamentu deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke (ELS). V mandatu 2019−2024 je tudi vodja slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu.
Gospa Tomčeva, naj se najprej dotakneva domačih zadev. Nedavno ste na pogovornem večeru v Šentjurju govorili o slovenskem pokojninskem sistemu. Če se ne motim, je pokojninski sistem v Sloveniji zadnjo resno reformo doživel v času druge Janševe vlade …
Res je, z našo reformo smo leta 2012 podaljšali vzdržnost slovenskega pokojninskega sistema in ustavili padanje pokojnin. Takrat smo tudi ocenili, da bodo spremembe učinkovale približno 7 let, nato pa bodo potrebni novi posegi, ki bodo še naprej zagotavljali stabilno delovanje. To je živ sistem, ki se mora nenehno prilagajati demografskim spremembam in upoštevati gospodarske razmere.
V Šentjurju ste opozorili, da je naš pokojninski sistem izredno zapleten. Zakaj?
Vsi pokojninski sistemi so zapleteni, ne le slovenski. Vendar nam je našega uspelo zaplesti bolj, kot bi bilo treba. Včasih imam občutek, da tisti, ki pripravljajo pokojninski zakon, namerno zapišejo zakonske določbe tako, da bi bile čim teže razumljive. Tako se lahko skrije marsikaj, kar ljudem ne bi bilo všeč, če bi vedeli, za kaj gre. Večina ljudi ne ve, kako se izračuna njihova pokojnina, in prepričani so, da je ta odvisna od vplačanih prispevkov. Žal to le deloma drži. V sistem je vgrajenih veliko elementov solidarnosti, s katerimi se pokojnine poskušajo uravnavati tako, da razlike med upokojenci niso prevelike. Zapletenost povečujejo tudi zelo dolga prehodna obdobja. Če ljudje ne vprašajo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne vedo, kakšna bo njihova pokojnina, niti tega, kdaj je zanje najbolje, da se upokojijo. Če k temu dodamo še občasne nesistemske popravke, ki porušijo že tako krhka razmerja, je zmeda popolna.
Zakaj pa je sistem finančno nevzdržen? Najbrž zato, ker se, kot pravite, razmerje med prejemniki pokojnin in vplačniki prispevkov slabša, ustreznih sprememb pa ni na vidiku?
V Sloveniji imamo tako imenovani pretočni pokojninski sistem. To pomeni, da tisti, ki zdaj v sistem vplačujejo prispevke, z njimi financirajo tiste, ki so že upokojeni. Demografska slika se v Sloveniji slabša, starejše populacije je vedno več, medtem ko se delovno aktivna populacija manjša. To v času gospodarske rasti ni tako očitno, saj se zaradi večje zaposlenosti v pokojninski blagajni nabere več prispevkov in je izplačevanje pokojnin lažje. Vseeno mora vlada iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno zdaj dodatno nakazati približno milijardo evrov. Pred nekaj leti, ko smo imeli krizo, smo se približali milijardi in pol. Vse gospodarske napovedi kažejo, da se spet približuje čas ohlajanja gospodarstva. To bo za pokojninsko blagajno pomenilo velike težave.
No, po vaše je sedaj na potezi vlada Marjana Šarca. Predlog, ki ga je letos poslala v obravnavo, po vašem mnenju sicer ponuja nekaj všečnih sprememb, a na dolgi rok so te spremembe škodljive. Zakaj?
Velike napovedi o višjih pokojninah in vzdržnem pokojninskem sistemu se s predlaganimi spremembami pokojninske zakonodaje ne bodo uresničile. Moja največja skrb v zvezi s predlaganim je, česa te spremembe ne prinašajo. Precej stvari bi bilo treba spremeniti, vendar se je vlada Marjana Šarca odločila, da predlaga le tiste, ki so všečne. Vendar imajo tudi te svoje pomanjkljivosti. Dvig odmernega odstotka se sliši dobro, žal pa od tega dviga ne bodo imeli tisti, ki so že v pokoju, nič. Tudi zanje bi morali predvideti določene popravke. S takšno situacijo smo se v preteklosti že srečali in poskrbljeno je bilo za oboje, tako za nove kot za stare upokojence. Ugoden ukrep je tudi višji odmerni odstotek zaradi skrbi za otroke, vendar tudi ta velja samo za tiste, ki se šele bodo upokojili. Ukrepi bodo finančno najbolj udarili čez nekaj let, ko se pričakuje slabše gospodarsko stanje. Če pustimo ob strani to, da se bo morala s tem najbrž ukvarjati neka druga vlada, je več kot očitno, da se s predvidenimi spremembami delajo velike razlike med upokojenci glede na čas njihove upokojitve. To ni sprejemljivo. Pokojninski sistem bi moral biti zasnovan tako, da imajo ljudje, ki so imeli v življenju približno enake plače in delali približno enako dolgo, tudi približno enake pokojnine. Z ustreznimi varovalkami v sistemu se to da narediti.
Kako pa bi v SDS dosegli dolgoročno vzdržnost slovenskega pokojninskega sistema? Morda z demografskim skladom, ki ste ga predstavili maja?
Imamo zelo natančno oblikovan pogled na to, kakšen pokojninski sistem bi morali imeti, da bi zagotavljal finančno vzdržnost in dostojne pokojnine. Predvsem želimo, da bi bil sistem pravičen, enostaven in pregleden. Pokojnine ne morejo biti socialni prejemki, kot to vse bolj postajajo sedaj, ampak pravica iz minulega vplačevanja prispevkov. Seveda bi zadržali določen del solidarnosti, ker je nujna, vendar bi na drugi strani očistili pokojninsko blagajno vseh izdatkov, ki po svoji vsebini niso pokojnine. Da to znamo, smo že dokazali, saj smo v času druge Janševe vlade v soglasju z vsemi socialnimi partnerji izpeljali pokojninsko reformo. To je bil prvi korak, sedaj bi sledil drugi. Slovenski demografski sklad ni nadomestilo pokojninske reforme, ampak je dopolnitev. V SDS smo pripravili zakon in ga tudi vložili v postopek v državni zbor. Nobenih večjih nasprotovanj ni bilo v strokovni javnosti, celo ZDU je zakon presodil kot dobro rešitev. Vendar pa naša politika deluje tako, da se predlogi opozicije zavrnejo, tudi če je to v škodo ljudi. Tako je bil zavrnjen tudi predlog SDS glede zakona o slovenskem demografskem skladu.
Pri tem opozarjate tudi na dobre prakse znotraj Evropske unije …
Nismo edini, ki se soočamo s staranjem prebivalstva in težavami v pokojninskem sistemu. Slovenija bi se lahko kot članica EU ogromno naučila iz izkušenj drugih držav. Recimo na primeru dolgotrajne oskrbe. Pri dolgotrajni oskrbi gre za mešanico storitev, katerih bistvena značilnost je, da pomagajo različnim skupinam ljudi, predvsem starejšim, opravljati osnovne življenjske potrebe v njihovem domačem okolju. Slovenija kot edina članica EU tega področja nima sistemsko urejenega, na kar jo tudi vsako leto znova opozarjajo. Nezmožnost politične odločitve o tem pomembnem področju povzroča veliko socialno škodo vsem pomoči potrebnim. Dejstvo je, da bo za financiranje dolgotrajne oskrbe treba zagotoviti dodatna finančna sredstva. V okviru Evropske komisije bomo po novem imeli posebno področje za demografijo. Sama bom aktivno sodelovala prav pri tem, ker verjamem, da lahko s sodelovanjem, tudi s pomočjo evropskih institucij in evropskega denarja, vendarle premaknemo stvari naprej tudi v Sloveniji.
Kako sicer ocenjujete socialno politiko Šarčeve vlade?
Šarčeva vlada ne dela nič novega, ampak večinoma popravlja napake, ki jih je naredila Cerarjeva vlada in še kakšna vlada pred njo. Dejstvo je, da je desetletje, ko je socialno politiko vodila ministrica iz vrst Socialnih demokratov, pustilo nevzdržne posledice. V času največje gospodarske rasti imamo hkrati največje število prejemnikov socialnih pomoči. Zapravilo se je ogromno denarja za analize, projekte, študije. Razmerja med višino socialne pomoči in minimalno plačo so popolnoma porušena, za marsikoga je bolj ugodno, da ne dela, ker tako dobi več. Stanje na področju domov za starejše je porazno, zakona o dolgotrajni oskrbi ni. Namesto nadaljevanja pokojninske reforme smo dobili Belo knjigo o pokojninah. Čeprav socialne pomoči naraščajo, pa še vedno slišimo za primere izjemne revščine, organizirajo se dobrodelne akcije za ljudi v stiski. To ni socialna država in politika, ki ji ne uspe zagotoviti pravičnega sistema, ki bi v času gospodarskega razcveta omogočil osnovne in dostopne socialne storitve za ljudi, ne more reči, da je učinkovita.
Kako pa je s politiko zaposlovanja? Po eni strani imamo več kot 70.000 brezposelnih, po drugi pa delavcev na različnih področjih primanjkuje …
Slovenija ima zelo dostopen šolski sistem, posledično smo tudi v vrhu držav Evropske unije po deležu ljudi s terciarno izobrazbo. Razkorak med znanji, ki jih izobraževalni sistem ponuja in po katerih je glede na vsakoletno število vpisov veliko povpraševanje, ter tistimi, ki jih gospodarstvo dejansko potrebuje, ostaja velik. Del krivde tu zagotovo nosi šolski sistem, ki izobražuje kadre, za katere se že vnaprej ve, da bodo težko našli zaposlitev. Po drugi strani pa tisti, katerih znanja so bolj zaželena, pogosto odhajajo v tujino, saj jim tam za njihovo znanje ponudijo boljše delovne razmere.
Čeprav imamo veliko število više izobraženih, imamo zelo nizek delež tega kadra v našem gospodarstvu. Slovensko gospodarstvo kljub pozitivnih napovedim v zadnjih letih ni naredilo dovolj, da bi te mlade zadržalo v Sloveniji.
Kako pa gledate na odnos Šarčeve vlade do podjetnikov in obrtnikov, ki je bil močno obremenjen z izpadi »nadkoalicijske« Levice? V mislim imam to, da ste bili zaposleni na Gospodarski zbornici Slovenije, da ste bili sekretarka Združenja podjetnikov Slovenije in da ste vodili oddelek za ekonomske zadeve na Združenju delodajalcev Slovenije …
Predlogi sprememb svežnja davčnih zakonov, ki jih je konec oktobra predstavila vlada − nekateri pravijo, da je šlo celo za davčno reformo − so pokazali, da vladi Marjana Šarca do ugodnejšega položaja podjetnikov in obrtnikov v Sloveniji ni kaj veliko. Ne spomnim se nobenih ukrepov, ki bi podjetnikom zagotovili ugodnejše podjetniško okolje. Podjetniki iščejo predvsem stabilno okolje, čim manj birokracije in seveda primerne davke. Spomnim pa se posameznih primerov, ko so se celo sprejemali posebni zakoni, da bi ugodili nekaterim željam. Recimo za Magno. Vsak dan se srečujemo s potezami, kjer se dela izključno za posamezna podjetja ali ponudnike, ki naj bi dobili kakšen posel. Če pa pogledamo, kako poteka kadrovski spopad za vodilna mesta v državnih podjetjih, potem je slika jasna. Šarčeva vlada ne dela za gospodarstvo, ampak za to, da si podredi največje igralce v gospodarstvu. Podjetniki pa naj se v tem labirintu znajdejo, kakor vejo in znajo.
Bo po novem, ko se je Levica iz »opozicije vrnila v opozicijo«, kaj bolje?
Gre za igro besed. Levica je še vedno tam, kjer je vedno bila.
Kako pa na splošno vidite delovanje Šarčeve vlade oziroma koalicije med LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS?
Bolje, kot je dejal Marjan Šarec ob sprejemanju proračuna, pravzaprav ni mogoče povedati. Rekel je nekako takole: »Nikomur ni do tega, da vlada pade.« S tem je pokazal, da je želja po oblasti tako velika, da so koalicijski partnerji pripravljeni potrpeti vse, tudi prodati same sebe, da bi ostali v vladi.
Se torej strinjate s tistimi, ki pravijo, da jih očitno drži skupaj samo želja po oblasti in strah pred tem, da bi na oblast prišla SDS pod vodstvom Janeza Janše …
Da, to lepilo je zelo močno. Ampak vsako lepilo enkrat popusti. Na koncu si bodo drug drugemu skočili v lase.
Kljub temu Evropska komisija Sloveniji za letos napoveduje 2,6-odstotno rast BDP, za prihodnji dve leti pa 2,7-odstotno, kar je v primerjavi z julijsko napovedjo za letos in prihodnje leto za 0,6 oziroma 0,1 odstotne točke slabše, a še vedno znatno nad povprečjem v območju evra. »Rast se ohlaja, a ostaja trdna,« pravi Evropska komisija za stanje v Sloveniji. Očitno gredo sedanji vladi kljub njeni neaktivnosti gospodarski kazalniki kar na roko …
Kljub zapisanemu je moje mnenje, da napoved Evropske komisije ne vzbuja optimizma. Ob napovedi nižje gospodarske rasti je posebej skrb zbujajoče, da je padec BDP v primerjavi z lanskim letom med vsemi članicami EU največji prav v Sloveniji.
Komisija zaradi ohlajanja gospodarstva EU predvideva znižanje izvoza, ne pa tudi domače potrošnje, ki naj bi ostala stabilna. To oceno med drugim utemeljuje tudi z ugodnimi pogoji kreditiranja prebivalstva, kar kaže na to, da ni upoštevala najnovejših ukrepov Banke Slovenije glede omejitev kreditiranja, ki bodo imeli pomemben vpliv na domačo potrošnjo.
Komisija tudi ne upošteva posledic popolne neaktivnosti na področju reform in drugih ukrepov vlade, ki bodo dodatno obremenili proračun. Oceno je tako treba jemati s še večjo mero previdnosti. Predvidevamo lahko, da bodo, tako kot se je zgodilo tudi v preteklih letih, na koncu kazalniki precej slabši od napovedi.
No, če preskočiva na vaše delo v evropskem parlamentu, kakšna se vam zdi njegova tokratna sestava v primerjavi s prejšnjim? Politična razmerja so vendarle nekoliko spremenjena …
Res je, na zadnjih volitvah v evropski parlament je bilo zaznati višjo podporo levim in zelenim strankam. Težave v notranjem delovanju EU so pripeljale do vzpona populističnih in evroskeptičnih gibanj. A vendar se moramo zavedati, da populizem ni rešitev. Populistične stranke glasove pridobivajo na podlagi lepih besed in neuresničljivih obljub, ne na podlagi uresničljivih predlogov. Razdrobljenost znotraj parlamenta ne pomeni nič dobrega. Če želimo močno in stabilno EU, potrebujemo močan in stabilen parlament kot tudi močne in stabilne države članice. Menim, da je pred nami težek mandat, pritiske že sedaj čutimo z vseh strani. Moj načrt je ohraniti držo, ki sem jo imela v prejšnjem mandatu, in narediti čim več za Slovenke in Slovence.
Kot vemo, je bil vodja Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu Manfred Weber na zadnjih evropskih volitvah t. i. spietzenkandidat ELS, se pravi vodilni kandidat vaše politične skupine za vodenje Evropske komisije. A to kljub temu, da je ELS zmagala na volitvah, zaradi povolilnih preigravanj in kupčij ni postal. Mnogi menijo, da to ni dobro za evropsko demokracijo. Se strinjate z njimi?
Odmik od sistema vodilnih kandidatov res ni bila dobra popotnica za delovanje EU. Kljub temu se v ELS zavedamo, da je treba sklepati kompromise, sicer bi se lahko znašli v začaranem krogu, kjer bi vsi blokirali vse. To bi še povečalo nezaupanje volivcev v institucije. Vztrajali smo pri tem, da zmagovalci volitev prevzamejo vodenje Evropske komisije in Ursula von der Leyen je bila za nas ob upoštevanju zapletenih okoliščin sprejemljiva kandidatka.
Predsednica Evropske komisije je torej postala nemška zdravnica, političarka in ministrica Ursula von der Leyen. Bo kos izzivom, ki čakajo Evropsko unijo?
Evropsko unijo čaka kup izzivov, od podnebnih do demografskih sprememb, za reševanje teh pa bo tudi po besedah nove predsednice komisije pomembna predvsem enotnost. Ta enotnost pa je danes krhka. Čaka jo zelo težka naloga, pričakujem pa, da bo izpolnila obljube, ki nam jih je dala na sestanku politične skupine ELS. Glede na njeno predstavitev v evropskem parlamentu, ko je predvsem nagovarjala in iskala podporo na levem polu, pa se bom o podpori njenim predlogom odločala na podlagi konkretnih dosjejev, ki jih bo pošiljala v razpravo. Ta čas je najbolj pomembno, da Evropska komisija začne z delom.
Evropske volitve so bile maja, nova Evropska komisija pa kljub temu še vedno ni bila imenovana. Imamo torej samo predsednico nove komisije, ki pa še čaka na potrditev svoje ekipe v evropskem parlamentu. Je mogoče reči, kdaj se bo to zgodilo?
Zdaj je že jasno, da bomo o novi ekipi Ursule von der Leyen glasovali na novembrskem plenarnem zasedanju.
In še za konec. Kateri so po vaše največji izzivi Evropske unije v prihodnje in posledično tudi Republike Slovenije, ki je članica te povezave …
V preteklem mandatu smo padli na izpitu pri reševanju migrantske problematike. To je eno od področij, ki bo zaznamovalo prihodnja leta, in temu vprašanju se ne bomo mogli izogniti. Veseli me, da imamo poseben resor, ki bo deloval na področju zavarovanja evropskega načina življenja. To obeta, da smo pri vprašanju migracij vendarle opustili misel na vsiljevanje kvotnega sistema, da se zavedamo, da so evropske vrednote ključne za naš obstoj. Seveda pa so pred nami vprašanja glede konkurenčne sposobnosti EU ob napovedi ohlajanja gospodarstva, zelo pomembno bo vprašanje demografije in digitalizacije. Gotovo bodo pomembna tema tudi podnebne spremembe, ki so po moji oceni ta čas predmet vsesplošne evforije, zato in upam, da bo pri sprejemanju odločitev na tem področju prevladal razumen in realen pristop.
Biografija
Romana Tomc je diplomirala leta 1994 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Skoraj desetletje je bila zaposlena na Gospodarski zbornici Slovenije. Med drugim je bila sekretarka Združenja podjetnikov Slovenije, sekretarka Združenja računovodskih servisov in sekretarka Strokovnega sveta za davčno-finančna vprašanja. Svojo poklicno pot je nadaljevala kot vodja oddelka za ekonomske zadeve na Združenju delodajalcev Slovenije. Od začetka leta 2007 je vodila Direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela na Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve, leto pozneje jo je Vlada Republike Slovenije imenovala za državno sekretarko na istem ministrstvu. Tri leta zatem je vodila Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Na volitvah v državni zbor leta 2011 je bila na listi SDS izvoljena za poslanko in bila do leta 2014 tudi njegova podpredsednica. Na volitvah v evropski parlament maja 2014 je bila na listi stranke SDS izvoljena v evropski parlament, kjer je članica poslanske skupine Evropske ljudske stranke. Leta 2017 je bila predsedniška kandidatka SDS. Nastopila je z geslom Spoštujmo in sodelujmo. Na volitvah v evropski parlament leta 2019 je bila znova izvoljena. Ostaja polnopravna članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, poleg tega pa je tudi nadomestna članica odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov. Je članica delegacije za odnose z državami EEA/EFTA in Severom ter nadomestna članica delegacije za odnose s Srednjo Azijo in Mongolijo. V mandatu 2019−2024 vodi slovensko delegacijo Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu.
(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)