Resnično si nisem mislil, da bodo šli tako daleč. Najprej je nad revijo, ki jo berete, konkurenčen žlahtno desničarski medij pošiljal (tržne) inšpektorje. Potem sem bil pretekli teden na Policijski postaji Bežigrad v okviru predkazenskega postopka zaslišan zaradi domnevnega spodbujanja sovraštva. Že četrtič ali petič letos; ne štejem več. Najprej sem mislil, da je ovadbo spet podala kakšna feministična kokoš. Pozabila je v žep natresti koruzo, zaradi pomanjkanja energije je počela neumnosti. No, izvedel sem, da je nad Demokracijo tožilstvo poslalo konkurenčno Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Bil sem rahlo osupel, a niti ne toliko presenečen. Društvo, ki je v preteklosti nagrajevalo sodelavce zloglasne Udbe in se od tega početja ni nikoli ogradilo na način, da bi izključilo ljudi, ki so za potrebe komunističnega režima zasledovali svoje kolege, ima ovajanje v svojem genskem zapisu. To kaže intelektualno nemoč, da bi se besedi zoperstavili z besedo.
Ampak ne. V pomanjkanju verodostojnosti, da bi bralce, poslušalce in gledalce prepričali v svoj prav, sežejo po najbolj nizkotnih ukrepih. Tudi prav. Njihov problem. Samo naj potem ne govorijo o svobodi, demokraciji in človekovih pravicah, če želijo s pomočjo države in z oboroženim represivnim aparatom zatreti konkurenčen medij. S tem pa tudi vas, drage bralke in dragi bralci, ki si skušate ob bombardiranju medijskega mainstreama z branjem Demokracije ustvariti (še kakšno) drugo mnenje. Saj veste, kako je novinar Dela Boštjan Videmšek poimenoval ljudi, ki svet interpretirajo drugače kot skupina posvečenih? Neizobražena drhal. Tako zaničevalnega odnosa do občinstva že dolgo ni bilo, mnenje, da je treba ljudem dati le kruha in iger, razmišljale pa bodo družbene elite, ima v teh krajih kar domovinsko pravico.
Vse smo, samo ljudje nismo
Seveda, mi nismo prav nič od tega, kar nam pripisujejo. Vse te strašne predstave in grozne stvari, ki so nam podtaknjene, vzniknejo v njih, v izkrivljenih psihah progresivnih hudobcev. Čeprav smo zaradi tega nekakšna fiktivna in virtualna bitja, je njihovo sovraštvo še kako materializirano. Občutimo ga na vsakem koraku. To je njihova metodologija, to je njihov način delovanja. Najprej nas ožigosajo z besedami, sledi nasilje, tudi instrumentalizirano s strani politike, njihovih uradnikov in birokratov, dednih zaveznikov, potujoče mafije v podobi Antife. Vse smo, samo ljudje nismo; niti da smo njihovi sopotniki pri nastajanju zgodovine, nam ne priznajo. Posledica tega so ovadbe za stvari, ki so resnične samo v njihovem bolnem umu.
A so v resnici oni najbolj nestrpna skupina ljudi, ki smo jo kadarkoli videli v mladi državi. Z domišljenim načinom so nad nas poslali cunami zla in si vzeli pravico, da lahko le oni razlagajo ne samo svoje misli in dejanja, ampak tudi naše besede in početja. Rezultat njihovih izvajanj je − ne glede na okoliščine, kakršnekoli so pač že − vedno in znova enak: mi smo zli, oni niso. Prišli smo do točke, ko se je deželica razdelila na tiste, ki streljajo strupene puščice izmišljenih in fiktivnih obtožb, in tiste, ki te puščice prestrezamo. Saj ne, da bi se jim sami nastavljali, hiperemocionalnost njih, duševnih bolnikov, nas z lažnimi predstavami in redefinicijo pojmov potiska zdaj v rasizem, zdaj v nacizem, zdaj v islamofobijo, zdaj v homofobijo, za nameček še v mizoginijo. Nimajo nikakršnih pravil, za svoje potrebe jih prilagajajo, sproti si jih izmišljujejo.
Najbrž smo bili do njih predolgo strpni, zato so lahko s svojimi psihozami okužili celotno družbo in je nasilje nad desnico postalo del zaželenega vsakdanjika. Za nas je nasilje grozljiva stvar, ideja o oboroženem strmoglavljenju vlade nepredstavljiva, oni pa imajo revolucijo in nasilne prevrate v krvi.
Smo mi. In so oni.
