Dr. Lojze Gostiša je v naši kulturni sodobnosti prav posebna, markantna in skrivnostna postava. Pomemben je kot umetnostnozgodovinski pisec, še posebej pa ga je odlikoval neuničljiv smisel za rojevanje pobudniških idej, povezan z izjemno sposobnostjo za njihovo uresničitev, kar je, združeno v eni osebnosti, pri nas zagotovo posebna redkost. Njegova kulturna navzočnost je v marsičem zaznamovala ves čas po drugi svetovni vojni.
Po prihodu iz partizanov je bil dolga leta službeno vpet predvsem v tedanje družbenopolitično življenje; skrbel je za likovno opremo reprezentativnih državnih objektov, pri tem pa vzpostavljal stike z umetniki in ves čas ohranjal in stopnjeval ljubezen do likovne ustvarjalnosti, ki se ji je na razne načine intenzivno posvečal. Že leta 1951 je uredil razkošen umetnostni zbornik Likovni svet, ki kaže na možnost izjemnih dosežkov tudi v skromnih povojnih časih. Prav on je spodbudil slovenskega Parižana Vena Pilona, da je v njem poročal o najnovejšem pariškem slikarstvu, ki je bilo pravo nasprotje socialističnega realizma, pridobil pa je tudi druge pisce, na primer Edvarda Ravnikarja in Izidorja Cankarja, s katerim je tudi osebno sodeloval. V petdesetih letih je napisal tudi besedilo za vodnik Kulturni spomeniki v Sloveniji. Za drugo izdajo Cankarjevega Uvoda v umevanje likovne umetnosti oziroma Sistematike stila, ki je izšla pri Slovenski matici, je priskrbel zasnutek njegovega zarisa o sistematiki arhitekture, pozneje pa je uredil in objavil tudi Cankarjev londonski medvojni dnevnik.
Osebno povezan je bil tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom, posebej ko je vodil akcije pri nastajanju arhitektovega znamenitega brionskega paviljona. Leta 1968 je organizacijsko in uredniško poskrbel, da je bil Plečnik prvič zares dostojno predstavljen z razstavo in katalogom v ljubljanski Narodni galeriji, ta razstava pa je pomenila tudi uvod v poznejšo Plečnikovo svetovno afirmacijo, pri kateri je kot soavtor razstav v Parizu, Ljubljani, Madridu, Münchnu in na Dunaju sodeloval tudi Lojze Gostiša. Prav Gostiša je bil tudi navzven le likovni, v resnici pa za celotno realizacijo odločilni urednik reprezentativne umetnostne zbirke Ars Slovenie.
Najbolj dolgotrajno in sistematično je bilo Gostiševo sodelovanje s slikarjem Francetom Miheličem. V zvezi z njim se je izkazal kot njegov pravi Eckermann, saj je dokumentiral vrsto mojstrovih izjav in pogledov, predvsem pa identificiral stvarna ozadja njegovih umetnin. Rezultat tega dela je monumentalna trilogija, v kateri se je usmeril na genezo njegove ustvarjalnosti. O Miheličevem delu je Gostiša pripravil tudi doktorsko disertacijo, ki je izšla v reducirani obliki z naslovom Stvarnost fantastike; v njej se je usmeril na prikaz izoblikovanja Miheličeve fantastike. Pri tem je posebej označil tudi njegove likovne prijeme oziroma likovno konstitutivne elemente, kar kaže na njegov večkrat izpovedani credo, da umetnostna zgodovina zanj pomeni likovno gledanje in ne samo zgodovinsko evidentiranje. K temu gledanju ga je odločilno usmeril in vse od šestdesetih let 20. stoletja dalje spodbujal njegov prijatelj in zasebni strokovni mentor umetnostni zgodovinar in slikar prof. Marijan Tršar, ki ga je, kot je Gostiša sam priznaval, vztrajno učil gledanja in pisanja. Poleg tega je Gostiša postavil zbirko Miheličevega grafičnega kabineta na Ptuju in Miheličevo škofjeloško stalno slikarsko zbirko ter z osebnim prizadevanjem dosegel umetnikovo reprezentativno predstavitev v Zagrebu in Moskvi, vselej pospremljeno s posebnimi katalogi, ki jih je tudi sam napisal, ne le uredil.
V življenjskem razmahu zadnjih desetletij pa si je Gostiša zadal še največje naloge, ki bi se manj zagnanemu opazovalcu zdele povsem neuresničljive oziroma že kar utopične, sam pa jih je lahko izvedel s svojimi tesnimi vezmi z visokimi politiki in gospodarstveniki. Bil je nosilec pri projektu faksimilirane izdaje naše najpomembnejše baročne knjige slikarskih miniatur, Spominske knjige plemiške družbe sv. Dizme, združbe za umetnost zavzetih duhovnih aristokratov, ki pomeni uvod v epohalni razmah likovnega baroka, saj so bili njeni člani tudi člani Academie operosorum, ki veljajo za predhodnike današnjih akademikov. Izdajo je pospremil tudi s študijskimi zvezki in k razlagi pritegnil kompetentne avtorje, tako da je že s tem izjemno veliko storil za poznavanje našega baroka. Docela prevzel pa ga je tudi sam Valvasor, saj se je lotil tudi faksimiliranega izdajanja gradiva iz njegove zapuščine, ki je danes ohranjena v Zagrebu, tako seznama njegove knjižnice (Bibliotheca Valvasoriana) kot Velike grbovne knjige in faksimila skic za njegovo topografijo Kranjske ter nazadnje še izdaje Valvasorjeve Topografije Nadvojvodine Koroške.
Kot krona te dejavnosti je ugledala luč sveta Iconotheca Valvasoriana, faksimilirana izdaja 17 ohranjenih zvezkov z grafikami iz Valvasorjeve zbirke, segajočimi od druge polovice 15. do 17. stoletja, opremljena z dokumentarnimi podatki in študijskimi komentarji. Vse to delo je Gostiša izdal pod pokroviteljstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti oziroma njene Valvasorjeve fundacije, ki jo je vodil akademik dr. Matjaž Kmecl. Vodja projekta in urednik tega nadvse zahtevnega projekta pa je bil Lojze Gostiša, ki ga je za to očitno usposobila vsa njegova dotedanja uredniška in oblikovalska dejavnost. K vsemu temu pa je gotovo prispeval tudi njegov odločen in optimističen ter navdušujoč človeški karakter in požrtvovalnost, s katerima se mu je posrečilo pridobiti ali ohraniti tudi potrebne zveze oziroma mecene ter vse sodelujoče tako ali drugače vztrajno spobujati k želenemu cilju. (Kot kaže že njegov priimek in kot je večkrat povedal, jih je spodbujal tudi tako, da jih je rad gostil.)
Vendar Gostiša dela pri izdaji Valvasorjeve grafične zbirke ni samo vodil in nadziral, ampak je 16. zvezek, posvečen lesorezu, delno tudi sam komentiral. Njegovo ljubezen do lesoreza kaže že njegova priprava pomembne razstave o lesorezu na Slovenskem leta 1970 v Slovenj Gradcu, v svoji zavzetosti za grafiko pa je za SAZU zbral zgledno ponazoritveno zbirko slovenskih povojnih grafik Zakladi slovenske grafike, ki je bila predstavljena na Ljubljanskem gradu in na Makedonski akademiji znanosti in umetnosti.
Poleg tega je Gostiša evidentiral celoten slikarski opus Albina Roglja in mu posvetil monografijo, kot ljubitelj likovne teorije pa je uredil tudi tovrstna besedila iz svetovne zakladnice, med katera je v zbirko Likovna misel uvrstil tako spise Kandinskega kot Kleeja. Poleg tega je pripravil blizu 70 občasnih, ne le Miheličevih razstav. Rezultat njegovega smisla za snovanje in urejanje likovnih zbirk je tudi tematsko razčlenjena slikarska zbirka in zbirka sodobne slovenske grafike tovarne zdravil Krka, locirana v Ljubljani in Novem mestu, ter pridobitev in ureditev stalne slikarske zbirke v Domu sindikatov.
Gostišev opus je, skratka, bogat in večstranski, njegovi dosežki zadnjih dveh desetletij pa so za slovenski narod izjemno pomembni tudi zaradi potrjevanja naše narodne in državne samozavesti, saj so njegove dragocene faksimilirane izdaje kot pričevanje o starodavnosti naše kulture in njene slovenske evropskosti pripotovale tudi že v svetovne prestolnice, po Valvasorjevi sledi celo v londonsko kraljevsko akademijo; obenem pa so v javnih knjižnicah poslej dostopne tudi najširšim krogom kulturnega občinstva.
Četudi je Gostiša pri marsičem deloval iz ozadja in se sprva zaradi drugih obveznosti ni mogel docela posvetiti študiju, ki se ga je vedno loteval zelo resno, se je njegovo navdušenje za umetnost samo še stopnjevalo, njegovo strokovno življenje pa je bilo nazadnje vendarle izpolnjeno, tako kot si je želel. Dolga desetletja ga je najbolj peklo in morilo materino svarilo, naj pazi, da ne bo umrl kot »faliran« študent, in zato se je samo zaradi dolžnosti do že pokojne matere odločil, da je v zelo poznih letih diplomiral, nato pa pri 84 letih še doktoriral. To je bila za nenehno dejavnega človeka, kakršen je bil, v resnici videti sicer samo formalnost, a mu je vendar omogočila tudi večjo samozavest, o pomanjkanju katere mi je ničkolikokrat govoril. (Sam sem se z njim pobliže spoznal prav ob »konfliktih« v zvezi z Miheličem, ko ta ni maral, da bi na razstavah, ki jih je pripravil Gostiša, Gostiša tudi govoril, in se je slikar obračal name.)
V zadnjih dveh desetletjih, ko je dokončno izstopil iz ozadja, pa je bil Gostiša za svoje umetnostnozgodovinsko in organizacijsko delo zasluženo deležen tudi številnih visokih priznanj, stanovskih nagrad in državnega odlikovanja, dodeljen pa mu je bil tudi status svetovalca SAZU za umetnostno zgodovino. Še posebno pa so nanj ponosni krajani v njegovi domači občini Žiri, ki ga je leta 2007 nagradila s »priznanjem za odkrivanje in predstavljanje vrhunske slovenske likovne dediščine«.
V imenu Slovenske matice akad. prof. dr. Milček Komelj
