18.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 4 julija, 2022

Slovenski Tartuffe 2.2

Piše: X. Y.

Star pregovor pravi, da ko denar poide, pamet pride. In verjetno to kar drži. Pa ne samo pri malih ljudeh, ampak tudi  pri vseh tistih, ki so z debelo denarnico v žepu, v Armanijevi obleki in v prestižni limuzini pomagali širiti komunistično idejo tudi na Zahodu. Ali pa celo finančno, torej preko kapitalizma podpirali izvedbo boljševiške revolucije v Rusiji in drugod.

Na znamenito knjigo Stephena Kocha »Dvojna življenja«, ki je v devetdesetih letih izšla tudi v slovenskem prevodu, smo že kar nekako pozabili. Opisovala je življenja mnogih zahodnih intelektualcev, celo znanih pisateljev, ki so uživali velik ugled in ga hkrati zlorabljali za to, da so delali za Stalinovo Sovjetsko zvezo ter oznanjali »raj na zemlji«. Seveda na dovolj prikrit način, da nihče ni ugotovil, da so bili vsi ti kontraverzni zahodni, na videz sicer povsem demokratično razmišljujoči razumniki, dejansko na plačilnem seznamu Kominterne. Nič nenavadnega torej, da so mnogi zahodnjaki padali pod vpliv propagande iz Moskve, a zgolj nekateri so bili tisti pravi posredniki – zavestno orodje v službi velikega Stalina. Zato kakih velikih dilem ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo poleti 1941 niti ni bilo – Zahod in »rdečih imperij« sta se povezala v nenačelni koaliciji proti silam osi, a delna streznitev je prišla že zelo kmalu po končani vojni, ko so si velesile razdeljevale svoje cone v (srednji) Evropi in je postalo jasno, da zahodne demokracije ne bo mogoče uskladiti z agendo donedavnih zaveznikov z evropskega vzhoda.

A niti hladna vojna, ki je na trenutke že postajala zelo vroča in bi skoraj prinesla uničenje sveta z jedrskim orožjem, ni mogla razbiti misterija brezpogojne vdanosti v sovjetski »raj« na evropskem zahodu, še zlasti v Franciji, kjer je zagledanost v naprednost »sovjetizma« na trenutke postajala prav komična – še najbolj je spominjala na najbolj bizarne odlomke iz Moliérovega Tartuffa, kjer sta bila največja zaveznika istoimenskega svetohlinskega antijunaka prav družinski poglavar Orgon in pobožnjakarska gospa Pernelle. Zaslepljenemu Orgonu se že sredi zgodbe vendarle začnejo odpirati oči, vendar že zelo pozno, saj je njegov hinavski gost medtem pridobil takšno moč, da je dejansko postal njegov gospodar in hkrati skorajšnji rabelj, saj se je želel Orgona znebiti s krivo ovadbo, da se je boril proti kralju. Vendar je kralj prevaro spregledal in posredoval v prid Orgonu kot deus ex machina. Tartuffa so kot starega prevaranta aretirali, s čimer si je Orgon komaj rešil kožo – če bi njegov svetohlinski gost, ki mu je najprej celo ponujal lastno hčer za ženo, uspel z ovadbo, bi ga lahko doletela smrtna kazen.

Ta nesmrtni biser dramske umetnosti nam lahko še danes služi kot nazoren primer tragikomične kombinacije slepote in prevarantstva. In če na splošno velja, da naj bi šel osel samo enkrat na led, se primeru zaslepljenosti tu ponavljajo, kar se je odražalo tudi v zahodnem odnosu do Ideje in celo do diktatorjev, ki so to Idejo spravili v prakso. Kot piše francoski zgodovinar François Furet v svoji knjigi »Minule iluzije« (ki je, tako kot »Dvojna življenja«, v slovenskem prevodu prav tako izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Premiki), zgodovina od Lenina do Gorbačova na Zahodu ni pogasila plamena Ideje, pač pa ga je (o)hranila. K temu so pripomogle tudi ugodne okoliščine, ki so pomagale ohranjati na zunaj bleščečo, a na znotraj povsem nagnito legitimnost Ideje. Lepo je namreč oboževati Idejo tam, kjer dejansko živimo od sadov kapitalizma in kjer prevladuje blaginja.

In še danes, več kot tri desetletja po padcu berlinskega zidu, lahko osupli opazujemo, kako nekateri alt-desni in celo krščanski misleci tiho občudujejo Putinov brezkompromisni boj proti »nacistom« iz Ukrajine – ker naj bi bil kremeljski prestolonaslednik dejansko utelešenje odpora proti novodobni dekadenci Zahoda, zlasti Bruslja in Washingtona. In zato naj bi mediji preprosto lagali o tem, kaj se dogaja v Ukrajini, realnost naj bi bila obratna: Ukrajina je agresor, Rusija žrtev. In tako se ta Orgonov sindrom zaslepljenosti pelje naprej.

Aktualizacija Tartuffa nam morda pomaga razumeti tudi sedanje slovenske razmere, kjer je po volitvah, ki so bile izvedene v neregularnih okoliščinah, na oblast prišla stranka, ki sebe nima za stranko, ampak za gibanje. Pustimo ob strani vse nepravilnosti, ki so se dogajale na samih volitvah in še zlasti v jedru Državne volilne komisije, katere glavni šef je nekdanji poslanec LDS. Povsem nenavadno je, da Gibanje Svoboda po javnomnenjskih raziskavah sedaj beleži rekorde, ki jih niti Drnovškova LDS v najboljših časih ni dosegala, medtem ko se ljudje v javnosti zaklinjajo, da nihče od njih ni dal glasu Golobovi »novoobrazni« stranki. In še bolj nenavadno je, da je vse tiste civilnodružbene subjekte, ki so še v dnevih neposredno po volitvah evforično vzklikali novemu zmagovalcu, sedaj streznjeno ugotavljajo, da so očitno preslabo poslušali svojega idola, kaj je govoril pred volitvami. Njihova razočaranja, ki sedaj prihajajo na dan, bi lahko mirno uvrstili v kategorijo, ki jo označuje slavna sintagma No shit Sherlock. Tartuffe se torej kot nekakšen deja vu tragikomično ponavlja pred našimi očmi. Na sceno je namreč stopil Tartuffov posnemovalec Monsieur Pigeon (slovensko: Gospod Golob) kot utelešenje novega vala retrotranzicije.

A slovenska tragedija se tu komaj dobro začne. Namreč, Tartuffe 2.2, ki ga je na najbolj vplivno politično funkcijo posadilo politično podzemlje, o svojih namenih pred volitvami ni molčal. Da bo v svojo vlado vabil tudi predsednike strank, ki so izpadle iz parlamenta in predstavljajo največje osmoljence volitev, tudi ni presenečenje. Kakor ni presenečenje tudi dejstvo, da namerava vlada slovensko gospodarsko prihodnost oblikovati po zgledu Venezuele. Temu ploskajo družbeno-politični delavci, ki se v slovenskem novoreku imenujejo novinarji. In temu, kakor je videti, ploska večji del slovenske javnosti, ki je na simboličen način še enkrat vrgla bel kruh v kanto za smeti. In ko bodo dobrine, ki jih je pridelala zadnja vlada, menda najbolj osovražena vlada v slovenski zgodovini, bo morda prišla streznitev, če se ne bo vmes našel deus ex machina. Posledice pa bodo strahotne, njihova sanacija pa bo trajala še dolgo. Do tedaj pa si bo slovenski Orgon, torej volilno telo, kopalo lasten grob.

Sorodne vsebine