Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Moderna doba je izvedla zadnjo revolucijo v razvoju orodij, ki so globinsko preobrazila vse naše življenje, niso pa prinesla le blaginje in številne udobnosti, pač pa so izvršila tudi številne negativne učinke na naravo in družbo. In čudno bi bilo, če se ta razvoj ne bi globinsko odrazil tudi na področju vzgoje sodobne mladine, ki pa je prihodnost te civilizacije! Imeti moramo pred očmi, da so zaradi pomehkuženosti in pokvarjenosti civilizacije propadale (Grčija, Rim).
Ta problematika je seveda zelo mnogoplastna, dejavnikov vzgoje (torej faktorjev, ki vplivajo na mladega človeka) je takorekoč neizmerno mnogo, zato ni čudno, da je bilo o tem napisanih že ogromno knjig (in bodo še napisane) in organiziranih že nešteto predavanj na to temo. V tem kratkem članku se zato nameravam osredotočiti samo na nekatere dejavnike in probleme, ki jih je proizvedla moderna, in kar bom tu napisal, ni rezultat branja knjig in predavanj, torej teorije, ampak predvsem osebnih izkušenj, več let pedagoške prakse v osnovni in srednji šoli, tudi težkih in celo grozljivih izkušenj. K temu pisanju me je vzpodbudila tudi današnja zelo očitna vzgojna nemoč sodobne družine in šole. In predvsem zaradi teh problemov je danes šola v hudi kadrovski stiski, ne zaradi plač! Tu se ne morem spuščati v obširno problematiko vzgoje kot takšne, za kaj npr. vzgajati – za vrednote, delo, učenje, poštenje? In s kakšnimi sredstvi? Z besedo, zgledom, s palico?
Ne, tukaj nameravam osvetliti učinke modernosti na vzgojo, se dotakniti pra-vzrokov za takšno vzgojo in takšno mladino, kakršnima sem bil priča, in ki se jih večina ne zaveda, vsaj ne jasno.
Znanje naše dobe in materializem
Znanje, ki je ustvarilo moderno (empirične znanosti) vodi v ateizem, o tem sem že pisal, tehnika (praksa te znanosti) pa je ustvarila uživaško potrošniško, se pravi zmaterializirano družbo, družbo, ki je zato zavrgla vero preteklosti (krščanstvo), kar vse pa pomeni ogromne izgube – izgubo smisla in etičnih temeljev. Da, to sem na svojih učencih jasno prepoznal: starši jih brezumno RAZVAJAJO, ker so jih spravili na svet, kjer jih ne čaka samo sreča, ampak tudi TRPLJENJE, katerega smisel pa je sodobni človek zaradi izgube vere izgubil, otroci se staršem SMILIJO, posledica pa je crkljanje. Sodobni starši pa svojim otrokom navadno niso sposobni dati tudi etične temelje, kar je namreč mogoče samo Z ZGLEDOM, dobrih zgledov pa mnogokrat ni, otroke vzgaja svet velike moralne krize. In tu pogosto pozabljamo na zdaleč najbolj usoden vpliv prvih let življenja in odločilno vlogo staršev: če oni ne postavijo osebnostnega temelja, je ves nadaljnji trud (šole) zaman. Problem je danes potenciran s tem, da v šolo prihajajo generacije – potomci permisivno vzgojenih staršev, ki v permisivnosti sploh ne vidijo zgrešenosti, ampak nekaj normalnega ali celo nujno potrebnega.
Nevarni svet in kriza okolja
Visoko razvita orodja (VRO) so ustvarila takšen svet, in nove generacije se rojevajo v takšen svet: to je onesnaženi svet propadajoče narave. In tudi nevarni svet: VRO so tudi učinkovitejša orožja, se pravi strašna Orodja za ubijanje, rušenje, uničevanje – živimo torej v svetu zelo negotove prihodnosti, in v tem vidim, poleg izgube smisla, glavni vzrok za sodobno permisivno vzgojo, katere pogubnih posledic se večina staršev ne zaveda, vsaj ne vseh. Starši se danes do svojih otrok obnašajo skrajno zaščitniško, v ta namen so razvrednotili učitelja, mu odvzeli avtoriteto, in danes vodijo pravo vojno s šolskim sistemom. Ob vsem skupaj pa je nujno treba napisati še nekaj besed o digitalni tehniki, ki tudi spada k VRO in je velik dosežek naše dobe.
Digitalna tehnika
Sicer v tehniki nisem prav doma, tako tudi ne v digitalni, še manj so mi blizu družbena omrežja, vseeno pa toliko obvladam internet, da kot bivši pedagog zelo dobro vem, kaj mladino drži dolge ure priklenjeno na male ekrane: to je trda pornografija, ki nanje deluje kot trda droga, in kjer ni le množica golih igralk in igralcev, za tem stojijo tisoči psihologov in programerjev – to je dano sem z jasnimi cilji in nameni, zelo preračunano.
Mislim pa, da se še premalo zavedamo vseh negativnih posledic za razvijajoče se mlade možgane, kar po svoje ni čudno, saj je ta tehnika še mlada, je nekaj zelo novega, a posledice se bodo pokazale pozneje. Vsekakor premalo upoštevamo dejavnike, ki tu delujejo uničujoče: njihova mladost in permisivna vzgojenost. Mladost: v mlade možgane se vse močneje vtisne kot v stare, nanje učinkuje za vse življenje. In potem še puberteta, ko mlade zagrabijo hormoni, in tu je treba vključiti še njihovo permisivno (vse-dovoljujočo) vzgojenost, posledica katere je njihova šibka volja in odsotnost etičnih temeljev, večina mladih za greh pravzaprav ne ve več. Logično je, da potem takšne vsebine delajo iz njih razvratneže.
In tu je treba upoštevati še tisto, kar je naša doba povsem zanemarila oz. se tega več ne zaveda: metafizične stvarnosti. Človek je tudi duša in v svetu deluje satan, ki skuša speljati dušo v propad. Ukvarjamo se z učinki interneta na možgane, a pozabljamo na vplive na dušo, sicer se pa njenih lastnosti sploh ne zavedamo.
Materializem in odtujenost
Znano je, da človeka v življenju vodita dva glavna gona: po hrani in seksu. Največja in huda napaka sodobne vzgoje je, da starši svoje otroke vzgajajo preveč nagonsko, s premalo razuma in zdrave pameti, gre za opičjo ljubezen (afenliebe), za crkljanje, ki pa je vzgoja za materializem. Ko jim stalno nekaj tiščijo v roke, jih navajajo k oprijemanju tega, kar človeku ponuja materialni svet, kar pa jih poškoduje za vse življenje. Ne zavedajo se neke lastnosti duše, da jo namreč napolni tema (zaradi odsotnosti Duha v njej), če se ona preda materializmu – s tem, da se oprime tega, kar ji ponuja svet.
Posledica je zelo slabo duhovno stanje današnje mladine: današnji otroci trpijo pomanjkanje duhovnosti. Oni so danes nesrečni (in to je močan vzrok vzgojnih problemov v šoli!) zaradi številnih razbitih in neurejenih družin. A še večja nesreča zanje je njihova ODTUJENOST: oni živijo v temi in postali so puščava, zemlja brez Vode. Vse to sem na njih pazljivo preučil. V tej duhovni krizi pa vidim glavni vzrok njihove moralne krize, ki v šoli silno otežuje delo z njimi. Upam si trditi, da je njihova odtujenost glavni vzrok za rastoče nasilje po šolah! To stanje pa seveda še poslabšuje internet: ko se dolge ure, dan za dnem, izliva strup pornografije v njihove mlade duše in v nezrele, še neizoblikovane možgane. Sicer pa za vsem tem vidim satana, katerega namen je ravno to: uničevanje duš.
Ali je sploh izhod iz tega?
Že lep čas starši svoje otroke zavijajo v vato, otrok je center sveta, vzgajajo jih v smislu »življenje naj bo pesem«, posledice so za mlade generacije katastrofalne, kajti taka vzgoja jih ne opremi za resnično življenje, ki je polno težav in stisk, ki ni »potica« – posledica so beg v droge, samomori, porazni uspehi v šoli in poklicu, katastrofa za njihovo bodočo družino. Že dolgo VSI vedo za te stvari, a škodljiva permisivna vzgoja se nadaljuje, VSI vemo, da glavna odgovornost pade na vzgojo v družini, na starše, ne na šolo, a kljub temu se s to prakso nadaljuje.
Kar je iracionalno, morda težko razumljivo, bolj razumljivo postane, če na človeka pogledamo celovito, ne zgolj kot na bitje razuma, ampak tudi čustev, strasti, nagonov. In pri vzgoji otrok igra prav to glavno, odločilno vlogo. Pra-vzroki permisivnosti (kriza okolja, izguba smisla – posledice razvoja) – vse to ostaja in deluje, če ne na zavestni, pa na nezavedni ravni, in vpliva na ravnanje staršev, na odnos do svojih potomcev – oni se seveda zavedajo, da so jih ONI spravili na ta svet! Večina se seveda zaveda tudi škodljivosti svojega početja, a pri tem vztraja, podobno kot se večina ljudi zaveda tudi škodljivosti alkohola, kajenja, uživanja drog, in kljub temu se s tem nadaljuje – ker tu razum nadvladajo čustva, strasti, zasvojenost, nagonske potrebe.
Jasno, da tako permisivno vzgojeno mladino zlahka zasvojijo pametni telefoni in na njih predvsem pornografske vsebine, ki na mlade možgane delujejo prav tako škodljivo kot heroin. In seveda to slabo vpliva tudi na učenje, na šolske uspehe, zato so jih v šolah začeli prepovedovati. Toda ali je sploh mogoče preprečiti ta pogubni vpliv digitalne tehnike nanje? Bojim se, da ne. Prepovedan sadež namreč postane še vabljivejši, in tudi starši jim ne dajejo dobrih zgledov glede tega, nasprotno, že štiriletnim potisnejo v roke telefon, da jih s tem zamotijo.
Tako pomehkuženi in scrkljani otroci potem pridejo v šolo, kjer pa hiperpermisivni šolski sistem zavoženo vzgojo iz družine še nadgradi. Učenci in starši se seveda zelo dobro zavedajo morja pravic, ki jim jih daje šolska zakonodaja, zaščitniški starši svoje potomce branijo s pomočjo advokatov, in učenec, zavedajoč se tega, bo v šoli počel, kar se mu zljubi, rastoče nasilje po šolah je v veliki meri posledica tega, in čeprav na te probleme stroka že dolgo opozarja, politika ne naredi NIČ. Zakaj?
Tudi to je dokaj na dlani. Šola je postala morda najpomembnejše področje boja za Oblast. Pozabljamo, da se tu vzgajajo bodoči volivci! Država potrebuje bebčke brez mnogo znanja, nesposobne misliti s svojo glavo, brez notranje opore in usmeritve, šibke volje – take je mogoče medijsko zmanipulirati! Vendar, tehnika daje tudi nekaj upanja glede tega: mladi bolj kot »klasičnim« medijem vedno bolj zaupajo družbenim omrežjem, ki jih država ne more nadzirati, in vedno več mladim se vedno bolj upirajo ekstremne levičarske norosti (prebujenstvo, LGBT, woke…).
