Piše: Franci Kindlhofer
Ko je pred nekaj dnevi vplivna dama ameriške politike, v ZDA na tretjem mestu po svojem pomenu, Nancy Pelosi obiskala demokratični Tajvan, so mnogi v tem že videli svet na robu velike katastrofe. Komunistična Kitajska je, zvesta svojim principom, pošteno zarožljala z orožjem in z vojaškimi manevri kazala mišice svoji majhni sestri sredi morja na vzhodu Kitajske.
Je obisk smele dame iz ZDA res ogrožal svetovni mir? Moj odgovor je: ne. Prej je pripomogel k temu, da bodo kitajske vojške grožnje ostale le manevri. Iz izkušenj bi si že morali enkrat za vselej zapomniti, da diktatorski režimi, posebno še komunistični, priznajo kot partnerje samo tiste, pred katerimi imajo strah, da lahko povzročijo njihovo lastno pogubo in izgubo moči. To nam mora biti vsem jasno, odkar imamo opraviti z rusko agresijo v Ukrajini, ki sicer ne izhaja direktno s strani neke komunistične države, ampak vzroki tičijo v preteklem komunističnem sistemu.
Danes vemo, da so bili vsi poskusi zbliževanja Zahoda, vključno s sodelovanjem v Natu, s strani Putina razumljeni kot naša šibkost, ki jo je treba izkoristiti. Ko so Putinovi vojaki počeli v Čečeniji najhujše zločine nad ženskami, je njihov vrhovni poveljnik smel spregovoriti pred nemškim parlamentom in požel buren aplavz. Kancler Schröder ga je še viteško počastil z nazivom čistega demokrata (lupenreiner Demokrat). Na plačilo Schröderju ni bilo treba dolgo čakati. Putin mu je pripravil udoben fotelj v dobri družbi svojih oligarhov, za čas po kanclerjevanju, v katerem uživa še danes.
Ko je pričel Putin šariti na vzhodu neposlušne Ukrajine in si je prisvajal celo njena ozemlja, je vsa Evropa izrazila veliko začudenje, kaj si pravzaprav upa, a po prstih ga ni nihče udaril, zaradi božjega miru v hiši. Mnogi so mislili, da je zdaj je čas, da Putina spravimo v dobro voljo, da nam bo bolj naklonjen – in so nasedli njegovim ugodnim ponudbam s surovinami. Pri pogajanjih o rešitvi ukrajinske krize so verjeli notoričnima lažnivcema Putinu in Lavrovu. Namesto, da bi naši pogajalci zahtevali umik iz Ukrajine in postavili za to termine, so prikimavali Rusom, kako so, reveži, ogroženi od Zahoda in da moramo mi skrbeti za njihovo varnost, ne oni sami. Razumljivo je, da Putin ni videl nobenih razlogov, da bi moral pri čemer koli popustiti in vzeti v obzir zahodno Evropo, ki jo je tako ali tako vedno, kot agent KGB-ja, preziral.
Tako se je zgodila sovražna invazija na Ukrajino. Ravno, ko so Rusi obkrožali Ukrajino in ji grozili, je bil še čas, da bi z Zahoda v Ukrajino trumoma prihajali politiki, vojaški zastopniki – pa tudi papež – in ji demonstrativno pokazali vso odločno podporo pri branjenju njene svobode. To bi bil takrat pravi signal, kot je bil pred nekaj dnevi obisk Nancy Pelosi na Tajvanu.
Sreča v nesreči je, da je Zahod, čeprav zelo pozno, spoznal prave Putinove namere in je po ruski agresiji pravilno, po moje pa še vseeno premalo in prepočasi reagiral. Dobesedno: Ukrajinci dajejo svoja življenja za nas. Putina moramo ustaviti. Zato so vse naše nevšečnosti in težave, ki so povezane z ukrajinsko vojno, najmanj, kar moramo akceptirati kot nujno in neizogibno.
Poleg fizičnega ustavljanja ruske agresije bodo k miru na vsak način doprinesle tudi sankcije Zahoda proti Putinovi Rusiji. Tudi tam postaja življenje vedno bolj težko in neznosno. Ruske denarne rezerve tudi ne bodo zadostovale v nedogled. Najpozneje po enem letu bo konec z ruskim gospodarstvom. Že zdaj se pojavljajo tipični simptomi iz socialističnih časov: v klinikah primanjkuje botoksa, izbira kave se je zmanjšala, tovarnam papirja manjka belilo za papir, oskrba z mesom je otežena, ker primanjkuje dodatkov za krmo, Rusija lahko oskrbi državo s perutninskim mesom, ampak jajca za valilnice je doslej kupovala v zahodni Evropi. Manjkajo zobne proteze, banane, avtodeli. Industriji primanjkuje ležajev, mikročipov, letalskih delov.
Če bo velik del sveta zajela recesija, bodo obvezno padle cene nafte in plina, ki so trenutno glavni vir prihodkov ruske države. Po informacijah iz ministrstva za promet sta dve tretjini potniških letal z Zahoda. Ker ne morejo uvažati rezervnih delov, jim grozi, da bo do leta 2025 polovica teh letal ostala na zemlji, ker jih bodo potrebovali za rezervne dele. Res je, da je zahodna Evropa uvažala iz Rusije 46 odstotkov plina, ampak za Rusijo je to pomenilo 83 odstotkov njenega izvoza plina.
Nedavne izjave Putina v Sankt Petersburgu, da bo ruska industrija bojkot Zahoda z lahkoto nadomestila, so naravnost smešne, saj je Rusija izključena iz vseh mednarodnih dobavnih verig. Poleg tega je Rusijo zapustilo že pol milijona ljudi in vsak drugi je bil strokovnjak na svojem področju. Pred vojno so v Rusiji mesečno registrirali 100.000 vozil, zdaj je ta številka padla na 27.000. Tisoč zahodnih podjetij je Rusijo zapustilo. Med njimi tudi Siemens, ki je dobavitelj hitrih vlakov med Moskvo in Sankt Petersburgom. Prej ko slej bodo težave z vzdrževanjem.
Mogoče je tudi to znak stanja v Rusiji, da ruske sile v Ukrajini že štiri tedne niso osvojile metra ozemlja. Nasprotno, kar nekaj zavzetega ozemlja so morale spet prepustiti prvotnemu lastniku, Ukrajini.
