Letos obeležujemo 611-letnico ustoličenja Ernesta Železnega, koroškega vojvode iz rodbine Habsburžanov, ki je kot zadnji vojvoda opravil obred ustoličenja po stari karantanski šegi, in sicer 18. marca 1414. Ernest je, kot vladar Notranje Avstrije in kot ustanovitelj starejše Štajerske rodbine Habsburžanov, ki je po svojem sinu Frideriku V. preživela albertinsko-avstrijsko in Tirolsko rodbino, postal predhodnik vseh kasnejših habsburških cesarjev.
Na častitljivo obletnico zadnjega obreda ustoličevanja na knežjem kamnu po karantanski šegi, ki je vedno potekal v slovenskem jeziku, je na omrežju X opozoril predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek.
Kasneje je v slovenščini do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!
Ustoličevanje koroških vojvod je bil poseben fevdalni obred, ki je izviral iz starejšega ustoličevanja karantanskih knezov in se ohranil vse do 18. marca leta 1414, ko je bil izveden zadnjikrat. Zadnji, ki se je dal ustoličiti kmetu, je bil koroški vojvoda Ernest Železni. Vse do začetka 15. stoletja je bil nastop koroškega vojvode torej povezan s posebnim obredom, kakršnega ostala Evropa ni poznala.
Prva slikovna upodobitev ustoličenja je nastala v letih 1479/80, torej dobrih šestdeset let potem, ko je bil koroški (pred tem pa karantanski, op.p.) vojvod zadnjič ustoličen na Knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Nahaja se v dveh prepisih Avstrijske kronike 95 gospodstev.
Kako je potekalo ustoličevanje?
V času Karantanije je obred ustoličevanja karantanskih knezov potekal v slovenskem jeziku na knežjem kamnu na Krnskem gradu, piše na spletni strani hervardi. Obred se je v spremenjeni obliki ohranil tudi po ukinitvi plemenske kneževine, po nastanku grofije in pozneje vojvodine Koroške in je bil v uporabi vse do prve polovice 15. stoletja, kot že omenjeno do 18. marca 1414.
Svobodni kmetje, kosezi, so na veči (zboru) pod prisego izbrali sodnika (predsednika), sposobnega, modrega in poštenega moža. Sodnik je nato vsakega prisotnega posebej vprašal, ali se mu zdi bodoči vojvoda ustrezen. Če jim ni bil všeč, jim je moral kralj poslati drugega. Ča so se s kraljevo izbiro strinjali, se je pred vsem ljudstvom na Krnskem gradu, na travniku na Knežjem kamnu začelo ustoličevanje. Vojvodo spremstvo so sestavljali vitezi in žlahtniki. Spredaj je šel Goriški grof, karantanski in kasneje koroški palatin, z dvanajstimi vitezi, ki so nosili dvanajst praporjev.
Pred začetkom obreda je izbrani vojvoda slekel svoja dragocena oblačila in si oblekel sive hlače, siv suknjič in siv plašč, se opasal z rdečim pasom in si obul čevlje z rdečimi vrvicami, na glavo so mu dali siv slovenski – karantanski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec je moral prosto viseti. Vojvoda je nosil še rdečo torbo, kot simbol duhovnih vrednot, in lovski rog z rdečim jermeni. V torbi je bil sir, kruh in druge jedi. V roki je držal palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad ljudstvom. S seboj je peljal črno-bela bika in bojnega konja, ki sta predstavljala sta kmetijstvo in vojaško obrambo.
Barve, v katere je bil oblečen, so imele točno določen pomen: siva je bila znamenje minljivosti zemeljskega življenja, rdeča pa je predstavljala večne vrednote. Črno-bela bik in konj, sta bila podoba karantanske dežele, podobno kot črni panter. Vojvodo in spremstvo je na Knežjem kamnu sede pričakal kosez, ki je to pravico podedoval.
Knez se je s palico v roki se je približal kmetu na knežjem kamnu in kmet je vprašal v slovenskem jeziku: “Kdo je oni, ki tam prihaja, tako korakajoč?”
Okoli stoječi so odgovorili: “Deželni knez je.”
Kmet je vprašal: “Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele in je svobodnega
stanu, da je te časti vreden? Ali je častilec in branilec krščanske vere?”
Vsi so odgovorili: “Je in bode.”
“Po kateri pravici,” je nadaljeval kmet, “pa more mene pregnati s tega sedeža?”
Vsi so rekli: “Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki jo ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega davka.”
Nato se je kmet dvignil in se z desno roko rahlo dotaknil vojvodovega lica, in ga še enkrat opomnil na svete dolžnosti in pravične sodbe, prevzel bika in konja, ju odvedel in prepustil vojvodi svoj sedež – Knežji kamen.
Vojvoda se je nato povzpel na Knežji kamen, potegnil meč in ga zavihtel na vse štiri strani sveta, in dejal da želi biti vsem sodnik po dolžnosti in pravici, ter izpil iz svojega sivega slovenskega klobuka, ki pomenil svobodo in plemenitost, požirek čiste studenčnice. Nato so kneza posadili na črno-belega konja in ga trikrat peljali okrog Knežjega kamna ter ob tem peli staroslovensko hvalnico Bogu, da je jim je dal vladarja po njihovi volji.
Kresnik je medtem, ko je vojvoda na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekaj grmad v dokaz vdanosti vsega ljudstva do bodočega kneza.
Ko je bil obred on Knežjem kamnu zaključen, je ustoličeni vojvoda preko Gosposvetskega polja odpravil v cerkev Gospe svete, kjer škof je daroval slovesno mašo in po obredu blagoslovil novega vojvodo, ki je bil še vedno v kmečki obleki. Po maši so razdelili vojvodovo obleko revežem, vojvoda pa je oblečen v nova oblačila z vsem svojim spremstvom odšel na Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, kjer še danes stoji kamniti Vojvodski prestol, z dvema sedežema: enim obrnjenim na vzhodno in drugim na zahodno stran. Na prvem je sedel vojvoda, na drugem pa goriški obmejni grof, palatin, ki je zastopal kralja. Vsak Karantanec je takrat lahko še obtožil vojvodo, vendar le v slovenščini, ker je bil vojvod slovenski gospod, ki je vladal slovenski deželi.
