Piše: Bogdan Sajovic
Velika Mileieva zmaga na vmesnih volitvah v Argentini daje legitimnost libertarnim reformam. Levica je izgubila celo v svoji tradicionalni trdnjavi. Volivci so odplaknili levičarje v Boliviji. Madurov režim v Venezueli se vse bolj maje.
V Argentini so 26. oktobra izvedli vmesne zakonodajne volitve, na katerih je bila obnovljena polovica poslanske zbornice (127 sedežev) in tretjina senata (24 sedežev). Te volitve so bile v bistvu ključni referendum o libertarni administraciji predsednika Javierja Mileia, ki je od nastopa funkcije decembra 2023 uvedla agresivne varčevalne ukrepe, reforme prostega trga in zmanjšanje porabe. Volitve so bile tudi prva nacionalna uporaba sistema Boleta Única de Papel (BUP), enotnega sistema glasovanja na papirju, uvedenega leta 2024 za poenostavitev glasovanja in zmanjšanje števila glasovnic, specifičnih za posamezne stranke in seveda za to, da bi preprečili morebitne goljufije pri elektronskem glasovanju.
Reforme dobile podporo elektorata
Vse Mileieve reforme levica, ne le argentinska, pač pa svetovna, sprejema na nož in razglaša za »protinarodne« in nasploh škodljive.
No, v bistvu so škodljive samo za levičarske parazite, ki so se skozi desetletja lepo ugnezdili v razbohoteni birokraciji. Milieve reforme namreč dokazujejo, da se svet ne bo podrl, če se temeljito zmanjša razbohotena birokracija in se pijavke javnega sektorja odrežejo od javnega denarja. Svetovno levico grabi strah, da bi uspeh Mileievih ukrepov spodbudil tudi druge države, da se na podoben način rešijo (pretežno) levičarskih kruhoborcev, ugnezdenih na vseh ravneh javne uprave.
Mileievi nasprotniki so v preteklih dveh letih na ceste pošiljali množice prisklednikov javnega sektorja, nevladnikov, sindikalistov in podobnih primerkov, katerih parazitsko eksistenco ogrožajo Mileieve reforme. Te demonstracije so po simpatetičnih medijih oglašali kot »nezadovoljstvo naroda«, čeprav je bilo dejanskega »naroda« med demonstranti bolj malo.
To so ne nazadnje pokazale tudi zadnje volitve. Levica jih je označevala kot pravi pokazatelj, ki bo pokazal »nezadovoljstvo naroda« z Mileievimi ukrepi in ankete velikih medijev, zlizanih z levo liberalno kabalo, so takšen razplet tudi nakazovale.
Velika zmaga Mileia
Izteklo se je drugače, kot so pričakovali levičarji. Mileieva koalicija La Libertad Avanza (LLA) je dosegla prepričljivo zmago in presegla predvolilne ankete, ki so napovedovale nekaj nad trideset odstotkov podpore. LLA je dobila dobrih 40 odstotkov glasov, kar je devet točk prednosti pred peronistično koalicijo (Fuerza Patria) z 31,67 odstotka. Sredinska zavezništvo Provincias Unidas pa je pristalo tik pod sedem odstotkov glasov.
LLA je zmagala v 15 od 24 provinc, vključno z osupljivim presenečenjem v provinci Buenos Aires. Zmagali so sicer samo za pol odstotne točke, vendar je ta provinca, ki obsega kar 40 odstotkov volilnega telesa, glavna peronistična trdnjava.
Mileieva koalicija je pridobila sedem senatorjev in 29 poslancev, levičarska (peronistična) opozicija je izgubila štiri senatorje in ducat poslancev, sredina pa je pridobila osem poslancev. Mileieva koalicija ima zdaj v spodnjem domu 93 poslancev od 257, kar je več kot tretjina. Tako lahko predsednik Milei z vetom blokira opozicijsko zakonodajo, saj opozicija na more povoziti veta z dvetretjinsko večino.
Rezultati, objavljeni pozno 26. oktobra, so sprožili praznovanje med Mileievimi podporniki. Predsednik Milei je zmago pozdravil kot prelomnico in dejal, da so volivci s temi volitvami dali njegovi administraciji mandat, da pusti za seboj 100 let dekadence. Glavne zasluge za zmago je Milei pripisal svoji sestri Karini Milei in svetovalcu Santiagu Caputu. Milei je v svojem govoru tudi napovedal, da bo v naslednjih dveh letih utrdil reforme za »dokončen vzlet Argentine«, hkrati pa pozval k dialogu z neperonističnimi guvernerji v provincah in s političnimi zavezniki, kot je stranka PRO nekdanjega predsednika Mauricia Macrija. Milei je tudi nakazal morebitno preoblikovanje kabineta, ki bi lahko vključevalo člane PRO.
Pozitiven odziv finančnih trgov
Na Mileievo zmago so se pozitivno odzvali tudi finančni trgi, kripto dolar je čez noč padel s 1.551 pesov na 1.420, zrasle so vrednosti delnic argentinskih podjetij in argentinskih obveznic na Wall Streetu, Bank of America pa je popravila svojo napoved glede vrednosti argentinskega pesa za konec letošnjega leta.
Zmaga Mileieve koalicije na volitvah tudi zagotavlja nadaljnjo podporo ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom, ki je 40 milijard dolarjev reševanja (vključno z 20 milijardami dolarjev valutne zamenjave in zasebnimi naložbami) pogojeval z uspehom LLA.
Peronisti so sicer priznali poraz, vendar tarnajo zaradi nizke volilne udeležbe, češ da je to znak nizkega zaupanja in apatije. No, glede na to, da niso zmagali niti v svoji glavni volilni trdnjavi, bi bilo morda bolje, če se vsaj nekaj časa ne bi oglašali in bi se posvetili eroziji zaupanja v lastno stranko.
Volitve so torej okrepile Mileievo politiko ambicioznih reform, vključno s pokojninskimi, davčnimi in delovnimi reformami, kar mu daje močan temelj za vnovično izvolitev leta 2027.
Levici ne kaže dobro
Oktober pa ni bil porazen samo za argentinsko levico, pač pa levica doživlja krepke udarce povsod po zeleni celini. V Boliviji je levičarski sistem, ki ga je vzpostavil Evo Morales, popolnoma pogorel na volitvah. Levičarki kandidat za predsednika je izpadel že v prvem krogu, tako da so se volivci odločali v drugem krogu med dvema desnima kandidatoma. V novem sklicu senata levičarjev sploh ni, v poslanskem domu pa imajo deset poslancev do sto tridesetih.
Levici ne kažejo ankete nič dobrega niti glede predsedniških volitev v Čilu, ki bodo sredi novembra. Levičarska kandidatka sicer vodi za dve ali tri točke v prvem krogu z 28-odstotno podpro, sledijo pa štirje desni kandidati, ki imajo skupaj okoli 60-odstotno podporo. Ostanek je razdeljen med nekaj obrobnih kandidatov, od katerih nobeden ne dosega dveh odstotkov glasov.
Maduro se vse bolj zateka k represiji
Tudi na severu zelene celine levičarjem ne kaže najbolje, saj se levičarski režim samodržca Nicolása Madura vse bolj maje. Venezuela za zdaj še ostaja pod avtoritarno vladavino predsednika Madura, ki je 10. januarja 2025 začel kontroverzni tretji mandat po zelo spornih predsedniških volitvah 28. julija lani. Mednarodni opazovalci, vključno z Združenimi narodi in Carterjevim centrom, so glasovanje opisali kot »premalo pregledno in integritetno«, dokazi pa kažejo, da je opozicijski kandidat Edmundo González Urrutia zmagal z veliko večino, dobil je več kot 67 odstotkov glasov od 80 odstotkov preštetih glasov v volilnih okrajih. Madurov režim je od takrat okrepil represijo in po volitvah aretiral skoraj 2000 ljudi, vključno z opozicijskimi osebnostmi, zagovorniki človekovih pravic in protestniki. Foro Penal do konca oktobra 2025 poroča o 1953 političnih zapornikih, mnogi so bili mučeni in samovoljno pridržani, dogajajo pa se tudi izginotja ljudi, ki so kritični do režima. Represivni ukrepi režima, ki jih je Misija ZN za ugotavljanje dejstev (FFM) označila za »zločin proti človeštvu«, vključujejo celoten spekter političnega preganjanja, vključno z umori političnih nasprotnikov. Oktobra 2025 je Svet ZN za človekove pravice podaljšal mandat FFM za dve leti, čeprav je Madurov režim FFM zavrnil vstop v državo.
Na drugo strani pa je argentinski sodnik izdal naloge za prijetje Madura, notranjega ministra Diosdada Cabella in več kot ducata uradnikov zaradi zločinov proti človeštvu v okviru univerzalne jurisdikcije. Opozicijska voditeljica María Corina Machado, ki ji je bilo leta 2024 prepovedano kandidirati na podlagi lažnih razlogov, še naprej vodi odporniška prizadevanja in napoveduje »boj do konca«.
Letošnje volitve − zakonodajne/regionalne v maju in občinske v juliju − je bojkotirala večina strank Platforme za demokratično enotnost (PUD), saj je bilo že vnaprej jasno, da so prirejene v korist Madurove Združene socialistične stranke Venezuele (PSUV), kar pa ni zmotilo Madura, da ne bi razglasil »velike zmage«.
Gospodarstvo v razsulu
Sicer pa je venezuelsko gospodarstvo v popolnem razsulu, saj več kot 20 milijonov ljudi (več kot 70 odstotkov prebivalstva) živi v revščini in nima dostopa do hrane, zdravil, vode in elektrike. Pregled humanitarnih potreb za leto 2025 ocenjuje, da je 7,6 milijona ljudi prizadetih zaradi pomanjkanja osnovnih storitev, zdravstva, izobraževanja in prehrane. Negotovost glede preskrbe s hrano vpliva na 89 odstotkov gospodinjstev, osnovna družinska košarica hrane pa stane 539,79 USD mesečno, kar daleč presega večino dohodkov Venezuelcev. Kronični izpadi električne energije, pomanjkanje goriva (kljub ogromnim zalogam nafte) in pomanjkanje vode so stalnica, zaradi česar so ljudje prisiljeni v ekstremne strategije preživetja, kot so migracije. Po ocenah je do sedaj državo zapustilo koli 6 milijonov ljudi, deloma kot žrtve političnega preganjanja, deloma zato, ker preprosto nimajo možnosti preživetja v domovini.
Stopnjujejo pa se tudi napetosti z ZDA, ki obtožujejo Madurov režim ne le politične represije, pač pa tudi sodelovanja v mednarodni trgovini z mamili. Od septembra 2025 so ameriške sile izvedle vsaj šest napadov na v Venezueli registrirane ladje v mednarodnih vodah, pri čemer je bilo ubitih 17 preprodajalcev drog (Venezuelci, Ekvadorci in Kolumbijci). Zaradi teh operacij, ki jih je odobril Trump, je Maduro konec septembra razglasil »zunanje izredne razmere«, pri čemer je mobiliziral zračno obrambo, protiladijske rakete in milico. Venezuelska vojska je v pripravljenosti, ruski radar, sistemi S-300 in kitajski releji pa ustvarjajo »elektromagnetni spekter«. Obalna območja vzhodno od Caracasa so v visoki pripravljenosti, avtoceste do prestolnice so blokirane z ladijskimi zabojniki in barikadami, letališča pa so občasno zaprta zaradi vaj. Poročila o zasebnih letalih, ki bežijo, in smrtne grožnje opoziciji kažejo na notranjo krhkost, nekateri pa ugibajo o državnih udarih ali vstajah, ki bi jih podprle ZDA. Madurov režim se sredi sankcij zanaša na Rusijo kot dobaviteljico orožja ter Iran in Kitajsko za finančno pomoč. Vendar pa se od njih odvračajo tudi nekateri zavezniki. Venezueli se namreč ni uspeli pridružiti skupini BRICS zaradi veta levičarske brazilske vlade. Venezuelski režim je tako na robu, pod sankcijami, z razsutim gospodarstvom, notranjimi nemiri, vse hujšo represijo in grožnjo ameriške intervencije. Vprašanje je le, kdaj se bo zlomil.
