Piše: mag. Tadej Ian
Združene države Amerike so nastale 4. julija 1776. Njihov politični sistem je najstabilnejši politični sistem v zadnji četrtini tisočletja, zato ga (posredno ali neposredno) posnemajo vse napredne države tega sveta, tudi Slovenija. ZDA so namreč »praoče« koncepta zapisane ustave, ki ščiti človekove pravice. V prispevku Demokracije predstavljamo ZDA na neortodoksen način, da bi bralci bolje in laže razumeli to veliko nacijo.
Združene države Amerike so ena izmed dveh držav tega sveta, v katerih so temeljni stebri politično-pravne ureditve v zadnjih 250 letih ostali nedotaknjeni. Vse druge države, ki v tem trenutku obstajajo, so se korenito spreminjale in nobena druga (razen San Marina, ki je druga taka država) se ne more ponašati s tako dolgotrajno stabilnostjo. Glede na to, da so ZDA zelo velika država, je ta uspeh še toliko bolj fascinanten. Filozofska osnova sistema, zakoreninjena v Lockovi teoriji družbene pogodbe, je ostala konstantna. Sistem je bil zgrajen za zaščito negativne svobode, individualizma, zasebne lastnine in vladavine prava. Država je v ZDA še vedno konceptualizirana kot potencialna nevarnost, pred katero se mora posameznik ustavno zaščititi.
ZDA vzbujajo močan čustven odziv povsod na svetu
Ko sem bil v 80. letih 20. stoletja otrok in kasneje najstnik v državnosocialistični Sloveniji, sem bil nad ZDA navdušen. Imel sem velik odpor do komunizma in ZDA so bile zame svetilnik upanja na svetu, ki je od daleč svetil tudi na Slovenijo. Požiral sem informacije o kulturi ZDA, navijal za njihove športnike in občudoval njihove filme, ki so na srečo prihajali tudi na to stran železne zavese v Slovenijo.
Zakaj avtor prispevka v politični reviji izpelje začetek pomembnega članka ob 250-letnici ustanovitve te najmočnejše države sveta iz čustvene refleksije iz svojega otroštva? »Intimen« odnos do ZDA mene kot ne prav tipičnega dečka namreč ni osamljen primer. ZDA kot daleč najmočnejšo in najbolj markantno državo tega sveta skoraj vsak zemljan doživlja čustveno. Ta čustva pa so običajno ljubezen in sovraštvo kot skrajni točki iste čustvene daljice. Zato ni nenavadno, da danes denimo na portalu MMC RTV SLO pod vsakim člankom, ki je v povezavi z ZDA, levi in radikalno levi bralci kar tekmujejo, kdo bo izrazil večji prezir, zaničevanje in blatenje ZDA. Vsak, ki želi razumeti ZDA, se mora zavedati, da ZDA niso običajna država. Kar so bile v stari Grčiji Šparta ali Atene, kar je bil kasneje starorimski imperij, kar je bilo nato Frankovsko kraljestvo in še pozneje britanski imperij na morju, so ZDA danes. Zavezniki take državne tvorbe ljubijo, obožujejo oz. se po njih zgledujejo. Sovražniki jih sovražijo iz dna svojega srca in si želijo, da bi take tvorbe izginile oz. da bi jih zgodovina zdrobila. Zato ni nenavadno, da so v Zahodno Evropo po letu 1945 (in po padcu železne zavese tudi k nam) iz ZDA slej ko prej prišli prav vsi socialni trendi. ZDA kot osrednja država Zahoda določa trende celotne civilizacije.
Zelo zanimivo je, da so ZDA prišle v tak položaj, v katerem so se znašle danes – lahko bi rekli – skorajda neprostovoljno, ker pač niso imele druge izbire. ZDA so bile od nekdaj nagnjene k samoizolaciji. Vpeti ZDA v prvo svetovno vojno je bil svojevrsten diplomatski, premeten in dolgotrajen notranjepolitični podvig, ki je uspel Edwardu M. Housu, svetovalcu tedanjega ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, čeprav so bili vsi drugi vidni ameriški politični vplivneži tistega časa s predsednikom vred proti vstopu ZDA v vojno. Podobno je bilo v drugi svetovni vojni, ko je premetene manevre v tej smeri izvajal tedanji ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ki so ga »odrešili« Japonci z napadom na Pearl Harbor leta 1941. Z okrepitvijo komunistične Sovjetske zveze in nastankom hladne vojne so ZDA morale začeti igrati vlogo v zunanjo politiko vpete svetovne supersile, čeprav nad tem njeni državljani niso bili nikoli navdušeni. Sedanji poskusi ameriškega predsednika Trumpa, da bi potegnil ZDA v smer mednarodne izolacije oz. protekcionizma, so zgolj nadaljevanje drže ZDA, pri kateri ta nenavadna država poskuša vztrajati že četrt tisočletja, saj je takšna volja njenih državljanov. V nadaljevanju bomo pojasnili, zakaj je tako.
Nacija, utemeljena na poskusu genocida
Za razumevanje današnjih ZDA je nujno treba razumeti ameriške Indijance in njihovo interakcijo z belimi kolonisti, katerih potomci so danes beli Američani. Na svoji študijski poti sem imel priložnost biti prisoten na »pow wowu« plemena Sioux (izgovorjava: su). Siouxi so poleg Komančev najbolj razvpito severnoameriško indijansko pleme, saj so leta 1876 pri Little Big Hornu do zadnjega moža potolkli sedmi konjeniški polk generala Custerja, kar je bila travma belih Američanov še skoraj sto let po tem. Pow wow je družabno srečanje, praznik, ko se Indijanci zberejo, da bi plesali, peli, se družili in počastili svojo bogato kulturno dediščino. Dogodek je trajal ves konec tedna in v tem času sem bil tam edini belec. Bil sem osupel, ko sem opazil, da me številni izmed njih pogledujejo s strahom – enega belca med stotinami Indijancev. Kasneje sem v komunikaciji z njimi (veliko priložnosti za to sem imel v Kanadi) dojel, da so Indijanci na začetku sicer robati in se tujca lotijo na humorno zbadljiv način, a da hitro pokažejo svojo pravo mehko in toplo plat. Vedno pa sem v komunikaciji z njimi zaznaval, da so to potomci premaganih in zlomljenih ljudi ter da imajo zato močan podzavesten strah do belcev.
Sodobni prebujenski (woke) levičarji skušajo prikazati, da so Indijanci žrtev povampirjenih belcev, ki so pridrli čez Atlantik in oropali, skoraj iztrebili ter na pol zasužnjili nedolžne in uboge Indijance. Ta zgodba pa ne bi mogla biti dlje od resnice. Ko so beli kolonisti prišli čez Atlantik, so bili večino časa miroljubni in so se hoteli na pozitiven način povezati s staroselci. Od njih so poskušali kupovati zemljo in jih prosili za mir. Ni dvoma, da je bila takšna politika plod ranljivosti belih kolonistov, saj so prišli čez širni ocean in bili daleč od svojega zaledja v Veliki Britaniji. Toda priselili so se v velikanski vojni kaos. Tam so se plemena severnoameriških Indijancev nenehno med seboj pobijala, si kradla hrano in druge dobrine, ugrabljala otroke in ženske, poskušala iztrebiti eno drugega ter ritualno in na zverinske načine mučila nasprotnike. Belce so Indijanci videli zgolj kot še eno novo pleme in belce so takoj začeli rutinsko napadati. Stoletja so si belci prizadevali za mir in sobivanje. Z indijanskimi plemeni so sklepali mirovne sporazume in se do njih obnašali, kot so se vojskujoče se evropske nacije obnašale ena do druge: humano, kulturno in z upoštevanjem določenih pravil vojne. Toda Indijanci mirovnih pobud niso jemali resno; vzeli so jih kot priložnost, da si povrnejo moči, da bi »belo pleme« ob prvi dobri priložnosti spet napadli. Edino pravilo vojne za Indijance je bilo, da ni pravil. Belci so na koncu dojeli, da bodo Indijance porazili le z uporabo indijanskih lastnih krutih in za evropske razmere barbarskih taktik. Šele konec 19. stoletja so Indijance premagali na grozovit način.
Da bi razumeli, kako se je kovala ameriška nacija, je treba razumeti, kako so nastajale ZDA. Ko so kolonisti prihajali na atlantsko obalo ZDA, jih je velika večina odšla na zahod – na mejno območje bele poselitve (frontier), kjer je bil pač prostor zanje. Tam so bili sami, običajno ena družina, poleg katere so nekaj kilometrov stran živeli maloštevilni sosedi. In takšne družine oz. majhne skupnosti, ki so si med seboj pomagale, so ves čas napadali in ropali Indijanci. Smrtnih žrtev med belci je bilo ogromno – nekateri navajajo, da celo do pol milijona. Kljub razvitejši tehnologiji oz. orožju so zaradi maloštevilnosti in velike ranljivosti belci le stežka preživeli. Takšno stanje je trajalo polna tri stoletja (od leta 1587 naprej). Zato so Američani nacija, ki je nastajala, medtem ko so njihovi sosedi nad njimi ves čas poskušali izvesti genocid. Takšno stanje je močno opredelilo ameriški nacionalni karakter.
Američani in Evropejci so si po identiteti diametralno nasprotni
Povprečni Evropejec je z vidika svoje osebne identitete na prvem mestu pripadnik svoje države, na primer Slovenec. To ni nenavadno, saj so evropske države nastale in se upravljajo centralno, torej iz središča navzven. Na drugem mestu je pripadnik svoje regije, na primer Štajerec, Primorec ali Ljubljančan. Šele na tretjem mestu je pripadnik svoje občine, medtem ko svoje krajevne skupnosti oziroma soseske praviloma ne jemlje resno. Američani pa so z vidika identitete diametralno nasprotni. Zakaj? Ko so se kolonisti naseljevali na divje območje, so lahko preživeli le, če so si sosedi pomagali tako kot (ali še bolj) v Sloveniji pomaga brat bratu. Bližje so živeli, tesnejše vezi so stkali. Tako je Američan v prvi vrsti pripaden svojemu »districtu« (krajevna skupnost) na podeželju ali soseski v mestu. V drugi vrsti je pripadnik »countyja« (občina) na podeželju oz. mesta. V tretji vrsti je pripadnik zvezne države, v kateri živi, in šele v zadnji vrsti je Američan, pripaden državi ZDA. Ko Američani poudarjajo, da so ponosni, da so Američani, imajo v mislih ameriško stanje duha in ne pripadnost državi, v kateri živijo; številni Američani – sploh na podeželju – državnih struktur ne marajo oz. jih imajo za nujno zlo. Zato Američanov zunanja politika ne zanima. Američani ZDA ne dojemajo kot države, pač pa zgolj kot zvezo držav, ki je bila pred ameriško državljansko vojno bolj konfederacija kot federacija. Kot enovito državo Američani dojemajo ZDA predvsem, ko so v tujini. Američani se sicer veliko in zlahka selijo, vendar starih pripadnosti ne ohranjajo. Hitro se zlijejo z novim okoljem, kjer jih lokalna skupnost sprejme gostoljubno in brez zadržkov, sami pa do tega okolja takoj razvijejo globoko pripadnost. Lahko bi rekli, da Američana določa njegovo lokalno okolje.
Največja težava ameriških politikov
Ker so Američani tako usmerjeni v svoje lokalno okolje, ki je za razliko od Evropejcev osrednje središče osebnega univerzuma Američana, ameriški politiki le stežka opravičujejo oz. upravičujejo ameriške angažmaje zunaj ZDA – ameriške intervencije, vojne in finančne investicije zaradi nacionalnega interesa. Slednjega si Američani vedno predstavljajo tako, da mora njihova država na tujem početi, kar pač počne, da ne bi tuji kaos vdrl v njihove domove in da ne bodo oni izgubili tega, kar imajo. Zaradi preteklih domačih slabih izkušenj so Američani bojeviti in praviloma pripravljeni dati življenje za domovino, če jih pokličejo v vojno.
Vse to pa je v ZDA zdaj ogroženo zaradi razdiralnih levičarskih prebujenskih (woke) agend, o katerih v Demokraciji veliko pišemo. Ameriški univerzum se je začel sesuvati in ZDA še nikoli po letu 1861, ko so šle v krvavo državljansko vojno, niso bile tako razdvojene, kot so danes. Ameriški levi pol bi ameriško državo najraje kar demontiral in jo po kosih razprodal južnoameriškim in azijskim migrantom ter tako izničil ameriško nacijo, medtem ko se ameriški desni pol krčevito bori, da bi ta država, ki se v svoji biti ni spreminjala 250 let, še naprej obstajala v svoji izvirni obliki ter patriotom nudila dom, svobodo in neomejene možnosti, da s trdim delom ter pametnim podjetništvom uspejo, medtem ko sami živijo v zavetju družine, trdno vpeti v toplino lokalne skupnosti in civilne družbe.
