14.3 C
Ljubljana
petek, 14 novembra, 2025

Tim Schramm: Ceneje je poslati nemško jeklo v Ukrajino kot nemško kri v Baltske države

Piše: Alvaro Penas

Tim Schramm je 22-letni politik, okrožni podpredsednik stranke AfD-Wuppertal, ki se je kot prostovoljec boril v vrstah ukrajinske vojske.

Kakšna je vaša vloga v stranki AfD?

Vedno sem delal na lokalni ravni kot okrožni podpredsednik stranke AfD-Wuppertal, na prihajajočih volitvah pa kandidiram za mestnega svetnika. Trenutno pa sodelujem tudi s skupino AfD v Evropskem parlamentu.

Vseeno pa mislim, da imate močno vojaško žilico.

Da, že od otroštva sem sanjal o služenju v vojski, v Bundeswehrju, in ko sem končal študij, sem se prijavil na častniško šolo. Opravil sem izbirni postopek in fizične teste, a na zadnji stopnji, ko se moraš odločiti, kje želiš služiti, so mi rekli, da moj rezultat pri matematiki ni dovolj visok. Nisem obupal in sem se poskušal prijaviti kot vojak, a so me spet brez razloga zavrnili. Potem sem razumel, da je težava moje članstvo v Mladi alternativi, mladinski stranki AfD, zaradi česar sem spadal v kategorijo “ekstremistov”. Imamo vojsko, ki si ne želi domoljubov, kaj torej hočejo, vojsko levičarjev?

In kaj vas je pripeljalo do pridružitve ukrajinski vojski?

Če se vrnemo na začetek, je nenavadno, da je razlog AfD. Pred izbruhom vojne sem bil precej proruski in sem v bistvu verjel vsej njihovi propagandi, toda AfD je v moji državi kmalu po začetku invazije organizirala humanitarni konvoj z medicinskimi potrebščinami. Odločil sem se, da grem z njimi v Ukrajino in bil sem navdušen nad tem, kar sem videl.

Na kakšen način?

Navdušen sem bil nad ogromnim duhom domoljubja. Tudi v zahodni Ukrajini, več kot tisoč kilometrov od frontnih črt, so se vsi organizirali, da bi se zaščitili in pomagali svoji vojski. Povsod so bile zastave in videl sem, da so se Ukrajinci enotni, da bi se branili pred silo, ki jih je želela pomesti; da je domoljubje nekaj, kar bi vsak evropski konservativec želel v svoji državi. Po tem prvem potovanju sem se sam vrnil v Ukrajino in se poskušal včlaniti v Mednarodno legijo, vendar sem bil star 19 let, brez vojaških izkušenj in razumljivo so me zavrnili. Naslednje leto sem se vrnil z dvema prijateljema iz Wuppertala in imeli smo nesrečo blizu Lvova. Ukrajinci so se obrnili na nas, da bi nam pomagali in zaradi te nesreče sem z njimi stkal resnično vez. Nato sem se vrnil v Ukrajino, da bi obiskal te prijatelje in zahvaljujoč njima imam osebno povezavo s to državo.

Konec leta 2024 sem poskusil znova, tokrat pa sem imel poznanstva v Teritorialni obrambi, ki je del ukrajinske vojske in sem se lahko včlanil.

Kako so se vaši kolegi v AfD odzvali, ko ste se včlanili v Teritorialno obrambo?

Takrat zaradi varnostnih razlogov nisem nikomur ničesar povedal, preprosto sem moral storiti, ker sem želel bolj pomagati. Zavedal sem se, da moja odločitev ne bo všeč tistim, ki imajo ta poenostavljen pogled na to, da jim je mar le za Nemčijo. Najbolj me skrbi Nemčija, ampak Nemčija je v središču Evrope, zato me mora skrbeti tudi to, če kaj vpliva na Evropo; svet se ne ustavi na nemški meji.

Ste bili edini tujec in kakšne so bile vaše izkušnje z ukrajinskimi vojaki?

Da, vsi moji tovariši so bili Ukrajinci in v enoti so me zelo dobro sprejeli; bili so zelo hvaležni, da se Nemec bori ob njih. Tekoče govorim ukrajinščino in se znam sporazumevati, vendar so mnogi govorili »suržik«, narečje, in dodelili so mi prevajalca.

Kaj pa vojna?

Na nek način je bilo tako, kot sem pričakoval, saj sem prebral veliko knjig o ljudeh, ki so šli v vojno. Najhuje je bilo čakanje: čakal si ure in ure, ne delal ničesar in začel razmišljati o tem, kdaj bo priletela naslednja granata, saj je bilo običajno, da nas je obstreljevalo topništvo in ali te bo ta granata pokončala. Čakanje je tisto, kar ti lahko zlomi živce.

Bil sem v Hulajpolju v regiji Zaporiška. Ni bilo mirno območje, je pa bilo precej »varno«, saj je zaradi svoje geografske lege neposreden stik s sovražnikom, ki je moral prečkati kilometre odprtega prostora, da bi dosegel naše linije, zelo otežen. Kljub temu so bili naši položaji pogosto tarča topniškega ognja, jadralnih bomb in tankovskega ognja.

Kakšna je bila morala med vašimi soborci?

Bila je precej dobra. Sredi marca in aprila smo se šalili na račun vseh pogovorov o možnostih miru, vendar so bili zelo jasni, da se ni vredno obremenjevati s tem in so odgovorili, da moramo le nadaljevati z delom: braniti Ukrajino. Nisem slišal niti enega poraznega komentarja.

Če se vrneva v Nemčijo, kaj menite, da je v tej vojni na kocki za vašo državo?

Mislim, da je na kocki veliko več, kot si ljudje mislijo. Seveda si želim miru in želim najboljše za svoje ukrajinske prijatelje, vendar ta mir ne more biti kapitulacija, kar bi na koncu pomenilo izginotje države, njene identitete in njenih ljudi in bi bila katastrofa za vso Evropo. Če se Ukrajina neha boriti, bo izginila.

Več preberite TUKAJ

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine