Piše: Álvaro Peñas
Dve leti sta minili, odkar je Rusija začela svojo invazijo na Ukrajino, evfemistično imenovano “posebna vojaška operacija”; agresivno vojno, ki je imela, ali je bila vsaj kot tako objavljeno, podporo ruskega prebivalstva.
Zdi se, da se ta podpora ohranja, tudi ob upoštevanju zelo ostre represije proti vsem, ki so protestirali proti invaziji, čeprav se po podatkih, ki jih je objavil Inštitut za preučevanje in analizo konfliktov v Rusiji (IKAR), zmanjšuje. Ta ukrajinska ustanova je namenjena analizi socioloških študij v Rusiji z uporabo enakih parametrov in metodoloških orodij kot ruski sociologi, ki v mnogih primerih ne morejo opravljati svojega dela v svoji državi bodisi zato, ker jih lahko zaprejo zaradi obtožbe širjenja dezinformacij o ruski vojski oz. drugih podobnih obtožb. Uporabljena metoda je računalniško podprto telefonsko anketiranje (CATI), tehnika telefonskega anketiranja, pri kateri anketar sledi skriptu, ki ga zagotovi računalniška aplikacija, ki je integrirana v zbirko podatkov, iz katere se črpajo podatki.
V državi, kjer že nešteto opozicijskih osebnosti umre v bizarnih okoliščinah in kjer je za prikazovanje praznega protivojnega kosa papirja zagrožena zaporna kazen do 15 let, je logično, da nobena anketa ne more odražati realnosti, ker se bodo Rusi bali spregovoriti. Vendar pa Oleksandr Shulga, direktor IKAR-ja, trdi, da so Rusi zelo pripravljeni na pogovor, čeprav se »naša vprašanja očitno ne nanašajo neposredno na Putina ali vladajočo stranko, nekaj, kar bi anketiranca lahko odvrnilo, in naše prvo vprašanje je vedno: Kaj je vaša vsakodnevna največja skrb?«