Piše: Milan Gregorič
Eno od kočljivih vprašanj znotraj EU je od njene ustanovitve naprej delitev suverenosti med EU in njenimi članicami.
Razmejitev pristojnosti med osrednjo oblastjo in podrejenimi enotami je tudi sicer večni problem ne samo v naddržavnih tvorbah, ampak tudi med osrednjimi in lokalnimi oblastmi posameznih držav.
Sedanje stanje delitve pristojnosti
EU ima zdajšnjo, grobo rečeno, izključno pristojnost za sprejemanje zavezujočih aktov in sklepanje mednarodnih sporazumov na naslednjih področjih:
- carinska unija,
- določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga,
- monetarna politika držav članic, katerih valuta je evro,
- ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike in
- skupna trgovinska politika.
Vsa druga področja so v popolni in mestoma v delni pristojnosti članic. EU je tako s svojo notranjo ureditvijo povsem izviren model združevanja držav v naddržavno tvorbo. Vendar navedena razmejitev pristojnosti ne rešuje vseh problemov, ki jih poraja življenje. Na nekaterih področjih delovanja EU (gospodarstvo, migracije, obramba, evropska identiteta idr.) se namreč porajajo novi izzivi, za reševanje katerih ni natančnih pravil, tako da povzročajo razhajanja v pogledih in zavirajo učinkovito delovanje povezave.
Nekdanji predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso je npr. že leta 2014 ponujal predlog ustanovitve združenih držav Evrope ali federacijo nacionalnih držav, kajti v tej smeri so se tudi začele razvijati stvari. Kot že rečeno, se je začelo s skupno evropsko valuto ali z evrom, nato z bančno unijo članic; čeprav brez skupne fiskalne (davčne) politike, kar povzroča znatne probleme. Sledilo je predlaganje strankarskih kandidatov za predsednika Evropske komisije (EK), ki bi postopoma lahko postala evropska vlada. EU postaja tako počasi podobna ZDA.
Končno imamo že sedaj tudi evropski parlament, skupnega predsednika, skupno zunanje ministrstvo ob zunanjih ministrstvih članic, skupna veleposlaništva poleg veleposlaništev držav povezave pa skupni evro, skupno območje prostega prehajanja blaga, storitev in kapitala. Po Barrosovem mnenju naj bi nacionalne države obdržale svoje parlamente, vlade, policijo in kulturno avtonomijo. Problemi okrog skupne obrambe tudi ostajajo še odprti.
Pritiski v smeri federalizacije
Pritiski v smeri federalizacije EU postajajo tako vse močnejši, ker stojijo za njimi evropske institucije in s tem izzivajo konflikte s posameznimi članicami EU. Zadnje čase smo priča tudi vpletanju EU v notranje politične boje članic, zlasti v mandatu Ursule von der Leyen, na kar je npr. Janša že nekajkrat ostro reagiral in vztraja, da morajo biti evropski zakoni in evropski pravni okvir v skladu z nacionalnimi ustavami, ne pa nad njimi. Predvsem evropska skrajna desnica kot tudi levo usmerjene stranke in njihove civilnodružbene organizacije očitajo pri tem EU težnje po centralizaciji, birokratizaciji in prisvajanju pristojnosti, ki sodijo v suverenost posameznih držav. Pri tem se sklicujejo tudi na Švico, kjer javno mnenje nasprotuje povezovanju z EU.
Primer kanadske federacije
Vendar se slišijo tudi resni glasovi, kot je npr. David J. Johnston, Kanadčan in dolgoletni predsednik OECD (Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj), ki opozarja, da vse države EU poskušajo »maksimizirati vse mogoče sinergije, minimizirati trenja in učinkovito vzdrževati svojo suverenost«. »A ne moreš imeti vsega tega hkrati. Če želiš doseči prva dva cilja, moraš razredčiti svojo suverenost. V federaciji, kot je Kanada, smo morali to storiti. Tudi v Kanadi imamo svoj Quebec, sedem do osem milijonov francosko govorečih ljudi, ki imajo svoj jezik in kulturo, a pri nas stvar deluje. Govori se sicer o separatizmu, a do njega nikoli ne pride.« Johnston meni, da bo moralo tudi v EU priti »do nekega zmanjševanja suverenosti držav, čeprav bo članicam težko priznati, da postajajo neke vrste federalne province«. »A po drugi strani ima lahko tudi federacija veliko fleksibilnost. Kanada kot federacija je npr. zelo decentralizirana. Ko gre za okoljske zadeve na primer, Bruselj precej strože regulira politiko do članic EU, kot to počne kanadska vlada do federalnih enot. Tudi zdravstvene in izobraževalne sisteme v Kanadi določajo province. Zakaj ne bi s podobnim modelom poskušali tudi v Evropi?«
Nekaj različnih pogledov na razmejitev pristojnosti v EU
John Locke, angleški empirični filozof in politični mislec, opozarja, da kljub zapletom in razhajanjem v zvezi z razmejitvijo pristojnosti »zgodovina ne pozna primera, da bi zgolj pogodbena zveza držav postala učinkovita in trajala. Izjema je samo EU. Zato bi lahko rekli, da pišemo nov del zgodovine. V prvi vrsti pa gre predvsem za fantastičen uspeh vnašanja miru na staro celino. To je dobrina, ki jo povojne generacije jemljejo preveč samoumevno«. Mladi pa s svojo mobilnostjo tudi dokazujejo, da postaja EU več kot le administrativna zveza, tudi če še ne moremo govoriti o kakem evropskem demosu ali celo narodu.
Ustanovitelj Inštituta za mednarodne odnose Dominik Moisi je menil celo, da bi morali prepričati evroskeptike o nujnosti, da bi v EU uveljavili »državljanstvo« namesto sedanjega horizontalnega povezovanja, kar naj bi terjala tudi kriza, ki jo EU doživlja. Kljub vsem navedenim problemom, kljub evroskepticizmu in prezgodnjim pogrebcem EU se projekt EU kot šola demokracije in zgled blaginje danes razteza že od Baltika do Sredozemlja in od Atlantika do Balkana ter se mu želijo pridružiti še druge države na Zahodnem Balkanu, pa Ukrajina, Moldavija, Gruzija …
Branko Soban pa je nekje zapisal, »da je demokracija proces, ki ga lahko začneš, a ga nikoli ne moreš končati«. Kljub temu pa nas je spomnil na besede. izrečene na strasbourški slovesnosti ob petdesetletnici evropskega parlamenta, »da nas lahko pogled na prehojeno pot in zavest evropske demokracije v zadnjih desetletjih navdušuje s ponosom in z velikim občutkom hvaležnosti do očetov evropske ideje in, seveda, z odgovornostjo za naprej«. EU kot izvirna in doslej še nepreizkušena oblika združevanja držav v neko naddržavno tvorbo namreč nastaja od svojega samega začetka naprej in se bo na podlagi življenjskih potreb in izzivov še naprej izvirno razvijala v svoji smeri tudi še v prihodnje ter se tega ne smemo ustrašiti.
Joschka Fischer, nekdanji nemški zunanji minister, je v obdobju evropske ekonomske krize premišljeno in modro izjavil, da je EU najpomembnejši zgodovinski projekt, s katerim začenjamo »iz stoletij navidezno neskončnih vojn graditi nov panevropski sistem držav, ki ne temelji več samo na ravnotežju moči, ampak si prizadeva premagati meddržavno tekmovalnost, in sicer tako, da institucionalizira skupne interese in vrednote«. Sam vidi EU kot konfederacijo z močnimi federalnimi enotami.
Nekaj najlepšega v naši zgodovini
Sam bi k temu dodal še svojo skromno misel, da se nam je Slovencem z vstopom v EU zgodilo nekaj najlepšega v naši zgodovini. Za Slovenijo pa je najbolje, da EU ostane taka, kot je; kot jo je določila lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009.
