5 C
Ljubljana
četrtek, 6 maja, 2021

Prihodnost evropske desnice

Piše: Miklós Pogrányi Lovas

Od konca druge svetovne vojne je evropska politika živela v senci ob boku konkurenčnih velesil. Nemčija je (navidezno) opustila vlogo vodilne kulturne in vojaške sile v Evropi, v zameno pa je pridobila gospodarsko prednost, kakršne ni bilo od druge svetovne vojne. Občasno so se pojavili državniki (kot je bil Charles de Gaulle), ki so želeli v Evropi delovati sami, vendar je bila evropska politika vedno odvisna od prilagajanja zahtevam velikih sil.

Glavni trendi

Dinamiko evropske zgodovine sta določala dva dejavnika: sile stabilnosti in sile napredka. Uspešni voditelji evropskih držav so bili tisti, ki so znali razlikovati med stvarmi, ki jih je vredno ohraniti, in tistimi, ki jih je treba obnoviti. Zgodovina je polna ponavljajočih se vzorcev, vendar so problemi vedno novi in pogosto so potrebna desetletja, da se iz dogodkov naučimo prave lekcije: Zahodno javno mnenje že dolgo noče sprejeti dejstva, da sta liberalizem in socializem sorodni ideologiji – sovražna dvojčka napredka. Površni opazovalci svetovne politike si desetletja hladne vojne razlagajo kot boj med tema dvema ideologijama, čeprav je poznejši razvoj dogodkov pokazal, da je takšna razlaga iluzorna.

Klasični liberalizem je od leta 1914 v zatonu.

Veliki zmagovalec zadnjih sto let je bil socializem, saj lahko prvo polovico dvajsetega stoletja povzamemo kot boj med njegovimi različnimi različicami. V letih 1989-90 ni izgubil socializem, temveč le njegova sovjetska različica. Danes ga je Kitajska – druga gospodarsko in vojaško najmočnejša država na svetu – izpopolnila v posodobljeni obliki in tako ustvarila pravo orwellovsko družbo. Hkrati se tudi vodilna svetovna sila, Združene države Amerike, vztrajno približuje socializmu: od druge svetovne vojne se širjenje pristojnosti zvezne vlade ni nikoli upočasnilo, prav tako se ni nikoli upočasnilo povečevanje izdatkov države blaginje in vzporedno povečevanje nominalnega državnega dolga. Po terorističnih napadih leta 2001 je moč zaporednih zveznih vlad za en ali več razredov presegla moč vlad pred letom 2001. Spremljajo življenja svojih državljanov v obsegu, kakršnega še ni bilo, in prevzemajo nadzor nad vse več sektorji civilne družbe. Bernie Sanders je v kampanji leta 2016 obljubljal socializem v skandinavskem slogu, Joe Biden pa je v času svojega predsedovanja začel graditi velikansko socialno državo.

Ob teh površinskih pretresih se nezadržno krepi tudi moč tehnoloških velikanov, kar vodi v oblikovanje centrov moči, kakršnih svetovna zgodovina še ni videla, ki prek velikih podatkov spremljajo dejavnosti posameznikov in korporacij ter lahko že zdaj vplivajo na izid volitev.

Danes je globalizacija zajela vse sisteme politične misli. Liberalizem je razkrojil do njegovega čaščenja prostega trga in moderniziral levico: tako trde različice komunizma kot njegove mehke različice. Progresivizem je celo koloniziral številne sile, ki se imajo za konservativne. V tem procesu se je prebuditev srednjeevropske samozavesti v letu 2010, ki ji je sledilo predsedovanje Donalda Trumpa (2017-2020), izkazala za motečo.

Evropska desnica: diagnoza

Evropska desnica se deli na dva glavna tokova: 1) Za radikalno krilo sta značilna diskurz, ki je pogosto neprijeten, saj preveč odkrito predstavlja probleme, in politika lažnih zavezništev. Na Zahodu sta bila tipična primera za to kariera Enocha Powella ali Jean-Marie Le Pena, na Madžarskem pa je to skupino najbolje zastopal István Csurka. Zato je ta radikalizem vedno podvržen stekleni strop. V kriznih časih se podpora teh strank poveča, vendar se njihovi poskusi, da bi prevzeli nadzor nad politično sredino, končajo neuspešno.

Evropska desna sredina po drugi strani vedno išče enotnost. Njegov cilj je v okviru danih lokalnih razmer zagotoviti združljivost stabilnosti in napredka. S kompromisnimi rešitvami si prizadeva prevladati v središču politične igre, pri tem pa v največji možni meri ohraniti tradicionalne vrednote – evropske in nacionalne. Evropska desna sredina svoja vodilna načela tradicionalno utemeljuje z argumentom naravnega prava. Sekularna načela, ki izhajajo iz krščanstva (varstvo človekovega dostojanstva, subsidiarnost, solidarnost), se pogosto dopolnjujejo s sklicevanjem na samo krščanstvo, včasih v obliki izrecnega sklicevanja na socialne nauke zgodovinskih cerkva. Do nedavnega je bila glavna krovna organizacija tega gibanja Evropska ljudska stranka (EPP), katere moč je bila v dveh dejavnikih. Na eni strani je to podpora množic – širokega dela prebivalstva, saj so stranke članice večinoma desnosredinske stranke. Na drugi strani pa so ji naklonjene gospodarske sile: finančna moč in gospodarski vpliv evropskih velikih podjetij. Stranke, ki so se pridružile EPP, so pridobile manevrski prostor in vpliv na mednarodni ravni.

Takšna politika – politika kompromisa – je tako prinesla določene prednosti – v zameno za določene sprejemljive izgube in določena sprejemljiva odrekanja. Vendar je status quo, vzpostavljen v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zamajalo več dogodkov: finančna kriza, ki je EU prizadela leta 2008, ki je leta 2015 dosegla vrhunec z migrantsko krizo, leta 2020 pa še vrnitev naravne nadloge, ki je že dolgo nismo videli – pandemije koronavirusov. Pri soočanju z vsakim od teh treh izzivov se je Unija izkazala za neučinkovito in se ni mogla hitro odzvati, kar je večkrat privedlo do spodkopavanja družbenega reda in zniževanja življenjskega standarda. Za politike Unije je značilna birokratska počasnost in dejstvo, da nihče nikoli ne odgovarja.

Že po letu 2008 so imele te pomanjkljivosti škodljive posledice: kriza na nepremičninskih in finančnih trgih je povzročila znatne prenose premoženja, od katerih državljani držav članic niso imeli koristi. Migrantska kriza je še dodatno spodkopala občutek varnosti v Evropi: V več večjih mestih je porušil prej krhko etnično ravnovesje, sprožil nasilje nad ženskami, dramatično povečal število zločinov proti Judom in homoseksualcem ter vse bolj napadal kristjane. V Franciji so napadi na cerkve postali sistematični, dogajajo se tudi versko motivirani umori.

Med pandemijo koronavirusov je birokratska politika povzročila še več škode kot v preteklosti.

Navada “pustiti, da se stvari obrnejo na bolje” je doslej stala življenja več deset tisoč evropskih državljanov, bruseljska elita pa še vedno ni prišla do potrebnih zaključkov, čeprav dogodki drug za drugim potrjujejo argumente nacionalnih, desničarskih in suverenističnih strank.

Progresivizem prevzema Zahod

Gospodarska kriza, ki je izbruhnila leta 2008, se je izkazala za zgodovinsko priložnost za “sile napredka”: Progresivizem je prestavil v višjo prestavo, procesi preoblikovanja pa se pospešujejo. Vsi se soočamo z izzivom dinamične globalizacije, v okviru tega velikega prestrukturiranja pa je konkurenčna tudi razlaga sveta. Globalizacija sama ima na svet izenačevalni učinek: razlike med celinami se nenehno zmanjšujejo, kar je bilo ugotovljeno že na začetku prejšnjega stoletja (Ortega y Gasset: The Revolt of the Masses, 1929). V interesu mednarodnih velikih podjetij je, da ta spontani proces pospešijo in ga tudi usmerjajo. V ta namen nenehno krepi svoj vpliv, tudi prek sistema kulturnih in znanstvenih ustanov. Določa prevladujoče trende v zabavni industriji (teme televizijskih oddaj, filmov, videoiger) in medijsko agendo. Na Zahodu si je že zagotovila skoraj popoln nadzor nad družboslovnimi raziskavami in publikacijami, kar ima več namenov: prvič, oblikovanje repertoarja izrazov, ki omogoča opisovanje tekočih procesov na način, ki ustreza njenim interesom. Druga je oblikovanje samoregulativnega obrambnega mehanizma: jezika, v katerem problemi, ki jih ne želi slišati, sploh niso formulirani.

Ta proces vključuje impregnacijo zmerne evropske desnice z ideali progresivizma.

Iz tega se je med drugim razvil zdaj prevladujoči tok “krščanske demokracije brez Kristusa”, ki je predpisan kot univerzalni model za države zahodnega kulturnega prostora. Gradi se desničarska fasada, ki z rekviziti, slogani in vizualnimi elementi vzbuja vzdušje konservativizma, vendar ne ogroža strateških ciljev naprednih sil. Cilj tega daljnosežnega procesa je zmanjševanje razlik med kulturami, mešanje prebivalstva med celinami in slabitev notranje kohezije družb. V enem od najpomembnejših napol uradnih organov odločanja na svetu (Svetovni gospodarski forum) menijo, da je čas, da se v naslednjih desetih letih sprejme zamisel o ukinitvi zasebne lastnine.  Toda vse te namere naletijo na oviro suverene evropske nacionalne države. Tako je nasprotje globalizma in suverenosti postalo prava politična ločnica v današnji Evropi.

Geopolitična past, v katero smo se ujeli

Evropska desnica želi ohraniti tisto, kar je našo kulturo v preteklosti naredilo veliko in je še danes vir njene moči. Vendar je ta na videz samoumeven cilj škodljiv za številne interese. Učinkovito evropsko sodelovanje med močnimi evropskimi nacionalnimi državami je v nasprotju z interesi centrov moči, kot so ameriški demokrati in finančni kapital ali velike tehnološke korporacije, ki jih podpirajo. Močna Evropa ni v interesu niti komunistične Kitajske niti arabskih monarhij, ki v isti sapi izvažajo nafto in politični islam. Prav tako se pogosto govori o Rusiji kot o državi, ki ni zainteresirana za uspeh Evrope, kar v resnici ni samoumevno. Ta popolnoma amerikanizirana EU, ki služi ideologiji izvoza demokracije, zagotovo ni dobra soseda Rusiji.

V tem globaliziranem svetu bi bilo učinkovito sodelovanje v interesu Evrope, ki se je znašla v primežu Amerike, Kitajske in arabskega sveta. Vendar pa to ni namen trenutne usmeritve te federacije. Širitev bruseljske uprave očitno negativno vpliva na konkurenčnost in obrambno sposobnost. Oblikovanje politik se birokratizira, hkrati pa se birokracija ideološko napihuje – neodgovorni javni uslužbenci odločajo, v katero smer naj usmerjajo svetovni nazor 446 milijonov ljudi (kultura odpovedi, ideologija spola, lobi LGBT), čeprav se nabava cepiv ustavlja, kar je v zadnjih mesecih povzročilo več deset tisoč smrtnih žrtev.

Do nedavnega sta bila paradigmatska koncepta evropske politike neoliberalna ekonomska teorija in liberalna demokracija. Leta 2008 je bila prva možnost zagotovo neuspešna, leta 2015 pa druga. Gospodarska kriza, ki je izbruhnila v Ameriki, je jasno pokazala, da je treba finančne trge nadzorovati veliko strožje. Migrantska kriza in cinični argumenti zagovornikov “doktrine človekovih pravic”, ki zagovarjajo te obsežne invazije, so jasno pokazali, da naravnega prizadevanja Evrope za ohranitev njene identitete ni mogoče oblikovati ali zagovarjati v jeziku liberalizma.

Prejšnji intelektualni okvir svetovnega reda je razpadel, vendar se nov okvir še ni oblikoval: Smo v času paradigmatske krize.

Priča smo združevanju političnih sil, ki so bile nekoč označene kot “liberalne” in “socialistične”. Progresivizem je ustvaril nov hibridni politični pojav, ki po eni strani zagovarja popoln (kvaziliberalni) libertinizem posameznika, po drugi strani pa želi tega posameznika, osvobojenega vseh naravnih vezi, postaviti v novo vrsto globalne (kvazisocialistične) odvisnosti, ki jo oblikujejo strukture, nad katerimi ni možen demokratični nadzor.

Izzivi za novo evropsko desnico

Nasprotovanje globalnim strukturam prinaša veliko tveganje. Zato mora desnica nekaj ponuditi – po potrebi tudi mednarodna levica, ki še vedno raje uporablja instrumente zunaj sistema političnih institucij. Aggiornamento se zdi neizogiben: po vsej Evropi je treba organizirati gibanje konservativnega duha in strokovno podporo za oblikovanje skupnosti (lobiji, akcijske skupine, demonstracije, predstave). Da bi to dosegli, bi bilo treba na pragmatični osnovi organizirati gospodarsko silo, katere zgled bi lahko bilo ameriško gibanje za življenje. Ta učinkovita in uspešna pobuda je ustvarila koalicijo za življenje med novoprotestantskimi, katoliškimi in pravoslavnimi verami.

Drugi strateški cilj, ki ga je mogoče doseči šele na dolgi rok, vendar je neizogiben, je zmanjšati našo odvisnost od informacijske tehnologije. Z izgradnjo lastne infrastrukture bi lahko zmanjšali svojo odvisnost od vpliva tehnoloških velikanov. Eden od načinov za to je vzpostavitev neodvisnih mednarodnih medijskih mrež – projekt, za katerega bi se lahko zanimali ameriški republikanci. Glede na velikokrat obravnavana dvojna merila v medijski politiki bi bilo v našem interesu, da ustvarimo lastno televizijo, radio, družbena omrežja in druge spletne platforme.

Manevrski prostor za madžarsko desnico

Madžarska desnica lahko trenutno vpliva na treh ravneh. 1) Prvi je iz očitnih razlogov madžarska notranja politika. 2) Drugi je Karpatski bazen, ki se mu madžarska levica tradicionalno odreka, medtem ko madžarska desnica prevzema odgovornost zanj in ga od leta 2010 celo vključuje v svoj akcijski radij. 3) Tretja raven pa je nova: migrantska kriza, ki je izbruhnila leta 2015, je madžarsko desnico postavila na evropski zemljevid. Naša država je tako skupaj z zaveznicami v Srednji in Južni Evropi ponovno postala opora evropske obrambe. Toda ta nepričakovana vrnitev v vlogo iz preteklosti je prinesla tudi konflikte, ki jih že dolgo nismo videli: V zadnjih letih so na površje prišle kulturne in zgodovinske razlike, ki izvirajo iz večstoletne preteklosti.

Osvoboditev od komunizma v letih 1989/90 je prebivalcem Srednje Evrope dala priložnost, da ponovno postanejo sestavni del Evrope. Na Zahodu pa so se ob koncu dvajsetega stoletja zaključile spremembe, ki so ustrezale modelu sekularizacije: Evropa, v katero so Madžari in Poljaki gledali skozi luknje železne zavese, ne obstaja več. Po začetku procesa spremembe režima so ti srednjeevropski narodi potrebovali še približno dve desetletji, da so s presenečenjem ugotovili, da je bistvo Evrope še vedno v njej sami – Zahod je le obljuba blaginje.

Vendar pa je najpozneje v začetku 21. stoletja postalo jasno, da Zahodu ni v interesu izboljšati življenjskega standarda v Srednji Evropi.

Logika kolonizacije ostaja nespremenjena: Velike sile nočejo priznati, da bi naša regija lahko imela lastne interese, poskušajo radikalno priključiti države v regiji in spodkopati solidarnost, ki nas lahko združi. Madžarska in Poljska pa se držita tradicije evropskih prednikov: proti postmodernizmu in transhumanizmu branita podobo človeka, ki sta jo ustvarila antika in krščanstvo. Zato se je v desetletju, ki se je pravkar končalo, pojavil neodvisen srednjeevropski konservativizem, ki se še vedno opira na tisto, česar Zahod ne izpoveduje več. Ta novi konservativizem se zdaj institucionalizira in ima svoje lastne forume.

Da bi bilo politično zavezništvo trajnostno, mora temeljiti na skupnih interesih in zagovarjati skupne vrednote. Madžarsko-poljsko zavezništvo, ki ga krepijo Italijani, je v fazi strateškega načrtovanja. Glavni cilj je doseči minimalno besedilo, ki bi se mu lahko pridružile druge desničarske sile. Evropska desnica je suverenistična: želi odpraviti naraščajoči demokratični primanjkljaj Evropske unije. Pričakovati je, da bo vztrajal pri zmanjševanju birokracije in ohranjanju veljavnosti načela subsidiarnosti. Da bi zaščitil interese avtohtonih narodov, je mogoče pričakovati, da bo tudi v svojem nasprotovanju nenadzorovanemu priseljevanju radikalen kot še nikoli doslej.

Glede na vrednosti so možne naslednje kontaktne točke: V Zahodni Evropi je tradicionalna religioznost v bistvu prenehala obstajati, vendar je krščanstvo še vedno del kulturnih temeljev družbe. Z duhovnega vidika je torej verjetno, da bo nova evropska desnica, četudi se uradno ne bo razglasila za krščansko, jasno izpovedovala jus naturalistične nauke krščanstva. Na takšni podlagi bo lahko upravičila svojo zavezanost načelu tradicije, legitimni kulturni obrambi in obrambi življenja. Za legitimno obrambo avtohtonih narodov bo namenila znatna gospodarska sredstva za spodbujanje avtohtone in naravne rodnosti. To mora spremljati širjenje konservativnega feminizma: izobraževalne sisteme je treba radikalno reformirati, da bodo lahko evropske ženske združile materinstvo s poklicno kariero in prvo stopnjo izobrazbe. Domnevamo lahko, da bo vse to povezano tudi z zahtevo po poenostavitvi davčnega sistema, nižjih davkih za družine in obdavčitvi finančnega kapitala.

Oblikovanje nove politične skupnosti bo mogoče, če se bo več let kazala politična volja.

Prav tako je treba organizirati gospodarsko silo, ki bo lahko podpirala evropsko desnico, katere preživetje brez te sile je iluzorno. Zato je treba vzpostaviti stične točke s tistimi sektorji gospodarstva, katerih interes – tudi finančni – je, da nacionalne države ohranijo svoje pristojnosti, tako na področju davčne politike kot pri urejanju gospodarskih dejavnosti. Potrebujemo partnerje, ki so srednjeročno pripravljeni sprejeti finančne izgube, da bi si dolgoročno zagotovili politično zastopstvo.

Povzetek

Večina političnih elit v Evropi ne razmišlja samostojno in ni sposobna smiselno reševati problemov. Uvažajo politične izdelke, ki so jih izumili inštituti ameriškega progresivizma, razvili ameriški politični sistem v sodelovanju z mednarodnimi mediji in jih širijo z instrumenti mehke moči (znanstveno sodelovanje, nevladne organizacije, film in druge platforme množične kulture). Zaradi preprostosti imenujmo ta pojav “levi premik”. Če hoče evropska desnica preživeti, mora imeti veliko širše obzorje od sedanjega. Pogledati mora onkraj Evrope in celo onkraj zahodnega sveta. Zgledovati se mora po izjemni kulturno oblikovalni moči pravoslavnega krščanstva in sprejeti konservativno misel, ki prihaja iz Južne Amerike. Prav tako mora iskati politične zaveznike na drugih celinah.

Ta članek je bil prvič objavljen na spletni strani XXI SZÁZAD INTÉZET 26. aprila 2021.

Vir: UME

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine