Piše: Ukrajinci v Sloveniji
Na vseh celinah sveta, se mora Holodomor (gladomor) priznati kot genocid nad Ukrajinci. Neraziskane in nekaznovane zgodbe iz preteklosti, so z začetkom obsežne vojne, ki jo je 24. februarja 2022 sprožila Rusija, v Ukrajino znova prinesle genocid. Naš cilj je utreti pot spoznanju, ki bodo ljudem, prej ničesar ne vedočim o tem, pomagalo izvedeti o še enem dejstvu strašnih zločinov proti človeštvu. Saj je resnico treba približati čim več ljudem.
Leta 2022 bo minilo 90 let od tragedije – Holodomora, genocida, ki se je zgodil v letih 1932-1933. Holodomor je ukrajinska beseda, ki pomeni gladomor.
To humanitarno katastrofo 20. stoletja so povzročila človeška bitja in se ji je bilo mogoče izogniti.
Holodomor 1932-1933 po svojem obsegu in nečloveškem značaju še posebej izstopa med vsemi zločini komunističnega okupacijskega režima nad ukrajinskim narodom in je v Ukrajini na zakonodajni in sodni ravni priznan kot genocid.
Po navodilih moskovskih emisarjev V. Molotova, L. Kaganoviča in P. Postysheva, ki so vodili nabavo kruha v Ukrajini, so, ko ni bilo kruha in žita, iz hiš odnašali drobtine, krompir, živalsko mast, kisle kumarice in vse ostale zaloge hrane. Znani so primeri, ko so lastnikom jemali celo usnjene predmete, da jih ne bi skuhali ali pojedli. Izvedena je bila množična prisilna sečnja in uničenje vrtov. Kupi žita in krompirja, zbranih na železniških postajah in namenjenih za izvoz v Rusijo, so pogosto gnili na prostem. Toda stražarji vaščanov niso spustili do teh.
7. avgusta 1932 sta Vseruski centralni izvršni odbor in Svet ljudskih komisarjev ZSSR sprejela resolucijo “O zaščiti socialistične lastnine”, kjer je bil uveden “najvišji ukrep socialistične zaščite” za krajo kolektivnega kmetijskega premoženja – usmrtitev z zaplembo vsega premoženja ali zaporna kazen najmanj 10 let.
Tudi poskus, da bi domov prinesel pest žita s kolektivne njive, da bi nahranil lačne otroke, je bil označen kot tatvina. Ni presenetljivo, da so sodobniki to resolucijo imenovali “zakon o petih klasih žita”.
V poskusih odrešitve, se je na tisoče vaščanov, vedoč, da so bile ceste, ki vodijo v mesto, blokirane, vseeno odpravilo tja v upanju, da bodo vendarle lahko kupili kruh. Prodajalci pa vaščanom niso smeli prodajati kruha. Ker niso našli odrešitve v mestu, so tam tudi umirali od lakote, kar na ulicah.
Po podatkih Inštituta za nacionalni spomin, je zaradi namensko organizirane (umetne) velike lakote umrlo od 4,5 do 7 milijonov ljudi. To pomeni, da je na vrhuncu umrljivosti junija 1933 v Ukrajini umrlo približno 34.170 ljudi, kar pomeni 1.420 ljudi vsako uro, 24 ljudi vsako minuto. Vsakih 5 sekund – 2 osebi.
Starši so bili prisiljeni opazovati svoje otroke, kako so ti rotili za hrano in v mukah umirali, ne da bi jih lahko rešiti. Otroci pa so opazovali mučno smrt svojih staršev …
Število žrtev Holodomora je ocenjeno na 7-10 milijonov Ukrajincev!
Polovica žrtev je bila starih od 6 mesecev do 17 let.
Vključno s tistimi, ki bi se takrat lahko rodili, število žrtev gladomora v Ukrajini dosega 12 milijonov.
To je nekajkrat več kot med drugo svetovno vojno.
Holodomor – genocid je bil vrhunec kaznovalne operacije vodstva Komunistične partije Sovjetske zveze (b) in vlade ZSSR proti Ukrajincem, saj so njihovo zavračanje komunizma, odpor proti režimu in boj za oživitev državnosti predstavljali grožnjo enotnosti in samemu obstoju sovjetskega imperija. S tem dejanjem genocida so organizatorji nameravali spodkopati potencial ukrajinskega naroda: fizično uničiti, tiste, ki pa preživijo, pognati v primež vseobsegajočega strahu in s tem zadati uničujoč udarec oblikovanju naroda in končno rešiti ukrajinsko nacionalno vprašanje.
Izraz “genocid” (iz kombinacije grškega genos – rod in latinskega caedo – ubiti) je leta 1944 prvi uporabil poljsko-ameriški odvetnik judovskega porekla iz mesta Lviv, Raphael Lemkin, v delu “Axis Rule In Occupied Europe: Laws Of Occupation, Analysis Of Government, Proposals For Redress”. Med leti 1945–1946 je bil svetovalec vrhovnega sodišča ZDA na nürnberškem procesu. Od predložitve izraza naprej, je izraz “genocid”, na nürnberškem sodišču, uporabljal glavni tožilec iz ZDA Robert Jackson.
Nürnberško sodišče je utrlo pot konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki jo je generalna skupščina ZN soglasno sprejela 9. decembra 1948 v Parizu. Raphael Lemkin je aktivno spodbujal idejo o sprejetju ločene konvencije, ki bi prepovedala genocid v ZN.
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida je začela veljati 12. januarja 1951.
V I. členu konvencija izjavlja, da »pogodbenice potrjujejo, da je genocid, ne glede na to, ali je storjen v mirnem času ali v času vojne, zločin, ki krši norme mednarodnega prava, in zoper katerega se zavezujejo sprejeti ukrepe za preprečevanje in kaznovanje za njegovo izvajanje«.
- člen konvencije določa izčrpen seznam skupin, ki so predmet genocida, kot tudi genocidna dejanja, usmerjena proti kateri koli od njih: »v tej konvenciji se genocid razume kot naslednja dejanja, storjena z namenom popolnega ali delnega uničenja katere koli nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot take:
- ubijanje članov skupine;
- povzročitev hudih telesnih poškodb ali duševnih motenj članom skupine;
- namerno ustvarjanje življenjskih pogojev, katerih posledica je popolno ali delno fizično uničenje skupine;
- ukrepi za popolno ali delno preprečitev poroda (višanje ravni rodnosti) v okolju skupine;
- prisilno premeščanje otrok iz ene skupine v drugo”
Prisotnost naklepa za izvršitev genocida, restriktivna politika glede seznama genocidnih dejanj, jasna razmejitev človeških skupin, proti katerim je usmerjeno kaznivo dejanje genocida, torej usmerjenost genocidnih dejanj ne proti posameznim članom skupin, temveč proti skupinam kot takim, so elementi kaznivega dejanja genocida, po katerih se razlikuje od drugih zločinov proti človeštvu.
Avtor tega izraza dr. Raphael Lemkin je prvi spregovoril o Holodomoru 1932–1933 kot o dejanju genocida nad Ukrajinci 20. septembra 1953 v New Yorku pred večtisočglavim občinstvom med komemoracijo ob 20. obletnici velike lakote: »To je verjetno klasičen primer sovjetskega genocida, njegovega najdaljšega in najširšega eksperimenta rusifikacije – iztrebljanja ukrajinskega naroda… Dokler Ukrajina ohranja svojo nacionalno enotnost, dokler se njeni ljudje še naprej identificirajo kot Ukrajinci in si prizadevajo za neodvisnost, dotlej predstavlja resno grožnjo samemu bistvu sovjetizma…Sovjetski napad je bil usmerjen proti kmetom…Orožje, ki je bilo uporabljeno proti njim, je verjetno najstrašnejše – lakota.«
V tem govoru »Sovjetski genocid v Ukrajini« je R. Lemkin poudaril, da so boljševiki s stradanjem ukrajinskih kmetov – varuhov ukrajinske kulture, jezika in tradicije – utelešali namen uničiti ukrajinski narod kot tak in poimenoval še druge elemente genocida: uničenje predstavnikov narodne inteligence, likvidacija Ukrajinske avtokefalne pravoslavne cerkve – duše naroda, pa tudi namestitev neukrajinskih elementov na ozemlju Ukrajine za korenite spremembe v sestavi prebivalstva. Tako je R. Lemkin poskušal opozoriti na glavni cilj boljševiškega režima – postopno uničenje ukrajinskega naroda kot določene družbene celote in absorbcija s strani novega sovjetskega naroda. Ob tem je poudaril, da ni prišlo do popolne iztrebitve Ukrajincev, kot so to storili Nemci z Judi: »Če pa bo sovjetski program uspel, če bodo eliminirani inteligenca, duhovniki in kmetje, bo Ukrajina umrla, kot da bi bili pobiti vsi Ukrajinci brez izjeme, ker bo izgubila tisti del ljudstva, ki je razvil in ohranil njeno kulturo, lastna verovanja, združevalne ideje, ki ji je tlakoval pot in ji dal dušo – kar pomeni, iz prebivalstva naredil narod«.
Na podlagi konvencije ZN iz leta 1948 je Vrhovna Rada Ukrajine 28. novembra 2006 sprejela zakon “O holodomoru 1932-1933 v Ukrajini”, s katerim je bil ta umetno organiziran gladomor priznan kot genocid ukrajinskega ljudstva.
Eden od avtorjev tega zakona, je ad hoc sodnik Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (2002–2005), predstavnik Ukrajine pri Svetu ZN za človekove pravice (2006–2010), doktor znanosti s področja prava, profesor V. A. Vasylenko, opozarja in svari pred svobodno interpretacijo konvencije ZN in ugotavlja, da se genocid med zločini proti človečnosti odlikuje po »posebnoih značajih, pravni specifiki in posledicah«. Zato se v doktrini mednarodnega prava genocid imenuje “zločin zločinov”.
Konvencija ZN in veljavna zakonodaja Ukrajine sta postali pravni podlagi za obravnavo kazenske zadeve št. 475 v 330 zvezkih s strani sodnika sodnega senata v kazenskih zadevah pritožbenega sodišča mesta Kyiv V. M. Skavronika, ki jo je 22. maja 2009 sprožila varnostna služba Ukrajine, zaradi kaznivega dejanja genocida. Sodba sodišča je dne 13. januarja 2010 zapisala pravno ugotovljeno dejstvo genocida v Ukrajini med leti 1932-1933.
Sodišče je dokazalo prisotnost vseh treh elementov, ki tvorijo vsebino kaznivega dejanja genocida:
- človeška skupina kot objekt genocida;
- namen, da se v celoti ali delno uniči skupina kot taka;
- storitev naklepnih dejanj, ki ustrezajo seznamu dejanj, opredeljenih s konvencijo.
Sodišče je opozorilo na oceno in veljavnost ugotovitve preiskave, da je vodstvo boljševiškega totalitarnega režima: J. V. Stalin, V. M. Molotov, L. M. Kaganovich, P. P. Postyshev, S. V. Kosior, V. Ya. Chubarem, M.M. Hatajevich, storilo predmet kaznivega dejanja med leti 1932–1933 – genocid nad delom ukrajinske narodne skupine.
Sodišče je poudarilo, da je bil predmet kaznivega dejanja genocida del ukrajinske narodne skupine kot take, saj je šlo za ukrajinski narod in ne za narodne manjšine, ki so prav tako trpele zaradi Holodomora 1932–1933, »ki je deloval kot državotvorni subjekt in le ta bi lahko uresničil pravico do samoodločbe, zapisano v ustavi ZSSR leta 1924, z izstopom iz ZSSR in ustanovitvijo neodvisne ukrajinske države.«
Ključni element, nujen za ugotovitev prisotnosti kaznivega dejanja genocida po Konvenciji o genocidu, je dokaz o prisotnosti subjekta kaznivega dejanja s posebnim naklepom (dolus specialis), in sicer uničenje članov skupine zgolj zaradi njihove povezanosti s to skupino. Za naklep kot element kaznivega dejanja ni treba dokazati nagiba storilca, kakor tudi ne obstoja predhodnega naklepa.
Dejavniki, ki pričajo o obstoju namere, so hkrati: a) obdobje, ko je Holodomor trajal, b) ozemlje, ki ga je zajemal, c) narava in vrste ukrepov, ki so ga povzročili in spremljali.
Vprašanje, kdaj je bil storjen zločin genocida nad Ukrajinci, so dokazali znanstveniki na podlagi arhivske dokumentacije, dodatno potrjene s spomini tistih, ki so preživeli Holodomor, in zapisanega na sodišču – genocid je imel določene kronološke meje: 1932–1933 in je potekal sočasno z napadom na ukrajinsko politično, kulturno in versko elito ter omejevanjem procesov »ukrajinizacije«.
Ozemlje Holodomora-genocida je bilo celotno ozemlje sovjetske Ukrajine, pa tudi ozemlja bivanja Ukrajincev zunaj njenih meja: okrožje Kuban (75% prebivalstva Kubana je Ukrajincev) in nekatera druga območja kot so Severni Kavkaz v RSFSR, Srednja in Spodnja Volga, severni Kazahstan ter nekatera ozemlja Sibirije. Na teh ozemljih niso živeli Ukrajinci le z etničnega vidika, temveč ljudje, ki so poleg etnične pripadnosti imeli ukrajinsko samozavest, oblikovano tako na podlagi tradicije kot skozi namenske procese »ukrajinizacije«, ki so trajali skoraj desetletje pred Holodomorom.
Med dejanji oblasti, ki kažejo na prisotnost namena uničiti del ukrajinske narodne skupine, je treba izpostaviti namerna dejanja, katerih cilj je ustvariti življenjske pogoje, namenjene fizičnemu uničenju velikega dela ukrajinskega kmečkega prebivalstva – temelja ukrajinskega naroda (kmetje so predstavljali približno 80% celotnega prebivalstva), vzpostavitev pretiranih načrtov nabave žita, njihovo izvajanje v kombinaciji z represijo brez primere ne samo proti kmetom, ampak tudi proti tistemu delu partijsko-sovjetske nomenklature, ki ni bila pripravljena izvršiti nobenega ukaza od zgoraj, nekateri njeni predstavniki pa so celo poskušali pomagati obsojenim.
Neposredni mehanizem za organizacijo Holodomora je bil sistem resolucij, ki so jih sprejeli politbiro Centralnega komiteja Vsezvezne komunistične partije Ukrajine (b), višji vsezvezni organi državne oblasti, partijsko-sovjetsko vodstvo Ukrajine, osebna navodila in ukazi J. Stalina in njegovega najbližjega spremstva. Preučevanje okoliščin priprave in sprejemanja partijsko-sovjetskih odločitev ter dokumentov, omogoča spremljanje celotnega procesa izvajanja genocida – od razpihovanja splošne histerije okoli žetve do konkretnih ukrepov, ki sodijo med genocidna dejanja kaznivega dejanja, opredeljenega v Konvenciji iz leta 1948, vključno z:
- vzpostavitvijo načrta nabave žita, ki je za ukrajinske vasi nevzdržen;
- napotitvijo s strani partijskih organov pooblaščenih oseb, ki imajo široke kaznovalne pravice, da organizirajo njegovo brezpogojno izvrševanje;
- represije brez primere, ki spremljajo nabavo žita.
Razširjena uporaba resolucije Centralnega komiteja ZSSR in Državnega sveta ZSSR “O zaščiti lastnine državnih podjetij, kolektivnih kmetij in zadrug ter o krepitvi javne (socialistične) lastnine” (zakon o petih klasih žita). Ustanovitev trojke s sklepom Politbiroja Centralnega komiteja Vseruske komunistične partije Ukrajine (b) v ZSSR (S. Kosior – član Politbiroja Centralnega komiteja Vseruske komunistične partije Ukrajine (b), generalni sekretar Centralnega komiteja Centralnega komiteja Komunistične partije Ukrajine (b) U, S. Redens – vodja GPU Ukrajinske SSR, A. Kiseljov – član Centralnega komiteja Vseruske komunistične partije Ukrajine (b) in Centralni komite Komunistične partije Ukrajine (b)U), ki ima pravico izdajati smrtne obsodbe v primerih nabave kruha. Organizacija posebnih sodnih skupin za terenske seje deželnih sodišč z namenom demonstrativne obsodbe zlonamernih dolžnikov davka na žito;
- uvedba režima “črnih tabel” za okrožja, naselja, kolektivne kmetije, podeželske svete, tj. blokiranje s strani vojakov in preprečevanje prebivalstvu, da zapusti ta ozemlja, popoln zaseg živilskih izdelkov blokiranemu prebivalstvu in prepoved trgovine najbolj potrebnih stvari v gospodarstvu – sol, vžigalice, kerozin itd.;
- uporaba sistema večkratnih glob v obliki mesa in krompirja za zaostanke pri proizvodnji določenih količin kruha, torej poleg kruha, odvzem še drugih vrst prehrane;
- organi GPU so izvajali obsežne preiskave dvorišč z zasegom žita, semen, izdelkov iz kleti, pripravljenih za zimo, skladiščne hrane, premoženja, oblačil, ki bi lahko bili blago za prodajo in poznejši nakup drugih izdelkov, kar je ukrajinske družine obsojalo na smrtni propad;
- umik iz kolektivnih kmetij, semenskih in rezervnih skladov, zalog krme, sredstev za javno prehrano (kolhoznih delavcev, otrok kolektivnih delavcev – šolarjev in vrtčevskih otrok, pa tudi bolnikov v podeželskih bolnišnicah);
- izolacija ozemlja Ukrajine s posebnimi oboroženimi enotami, vojaškimi enotami in milicami.
Nikjer v ZSSR, razen v Ukrajini in na ozemljih, kjer živijo etnični Ukrajinci, oblasti niso uporabljale takšnih metod pobiranja kmetijskega davka.
Dolgotrajno prisilno stradanje je povzročilo bolezni z nepopravljivimi patološkimi spremembami v človeškem telesu, ki so se končale s smrtjo. V času holodomora se je stopnja rodnosti močno zmanjšala in povečala umrljivost dojenčkov. Veliko ljudi je imelo duševne motnje, kar je povzročilo primere kanibalizma in uživanja trupel.
Genocidna dejanja oblasti so bila usmerjena tudi proti najbolj ranljivim pripadnikom ukrajinskega naroda – otrokom. Večino jih je pomorila lakota, sirote, ki so imele to srečo, da so preživele, pa so končale v otroških zavetiščih. Njihov vpis v sovjetske sirotišnice je pomenil izgubo nacionalne identitete, saj niso bili vzgojeni v ukrajinskih tradicijah, poučevani v ukrajinskem jeziku in so jim bile vsiljene protihumane komunistične dogme.
Da bi zagotovili največji učinek ukrepov, namenjenih popolnemu ali delnemu fizičnemu uničenju ukrajinske narodne skupine, pa tudi povzročitvi hudih telesnih poškodb in duševnih motenj njenim pripadnikom, so jih organizatorji genocida združili s takimi dejanji, zaradi katerih je bil nemogoče, da bi njihove žrtve pobegnile izven ozemlja Holodomora.
Sprva je bila svoboda gibanja dela ukrajinskega naroda, izbranega za uničenje – kmetov – omejena s prepovedjo prodaje železniških vozovnic brez dovoljenja vaških svetov. Vendar to ni ustavilo izropanih ukrajinskih kmetov – ti so sami ali celo s celimi družinami, premagujuč najrazličnejše in policijske ovire, na različne načine dosegali majhna in velika mesta Ruske federacije ter Belorusije, kjer ni bilo genocidnih dejanj. Iskali so delo, nekateri so poskušali zamenjati družinsko dediščino, ročno vezene elemente, dragocene dele narodne noše, skrite pred »kruhojemalci«, za kruh, večina pa je prosila za miloščino. Enako so storili Ukrajinci s Severnega Kavkaza, predvsem iz okrožja Kuban.
22. januarja 1933 sta Stalin in Molotov podpisala direktivo politbiroja Centralnega komiteja Vseruske komunistične partije Ukrajine (b), ki prepoveduje odhod prebivalstva teh ozemelj na sever v iskanju kruha in zahtevata, da oblasti v Ukrajini in na območju Severnega Kavkaza sprejemajo ukrepe za preprečevanje množičnih odhodov po hrano. Za izpolnitev te zahteve so bile blokirane vse možnosti za odhod z ozemlja holodomora, Ukrajina in Kuban sta se dejansko spremenila v trdna geta.
Dokaz umetne narave Holodomora je izkazan nadzor stalinističnega režima nad lakoto. V Ukrajini je bilo kruha in ga je bilo povsem dovolj, da bi se nahranilo celotno prebivalstvo in preprečilo usodno katastrofo. Toda te strateške zaloge žita niso bile uporabljene za boj proti lakoti. Izvoz žita iz izropane Ukrajine v tujino se je nadaljeval, njegova dobava v druge regije ZSSR pa je potekala po načrtu. V Ukrajini so nemoteno delovale številne žganjarne, žito pa je gnilo v nepokritih kupih ob hlevih in na železniških postajah, vendar pod nadzorom oboroženih stražarjev, ki so imeli pravico streljati lačne ljudi, ko so se približali tem krajem.
Eden od posrednih dokazov o nameri fizičnega uničenja ukrajinskih kmetov kot dela ukrajinskega naroda je razglasitev lakote v Ukrajini za neobstoječ pojav in zavrnitev predlagane mednarodne humanitarne pomoči, zlasti tujih ukrajinskih skupnosti in organizacije Rdečega križa.
Pravo bistvo dogajanja v Ukrajini med leti 1932–1933 je razjasnil sekretar Centralnega komiteja KP(b) U. M. Hatajevich leta 1933: »Med kmeti in našo vlado poteka oster boj. To je boj na smrt. Letošnje leto je postalo preizkus naše moči in njihove vzdržljivosti. Lakota jim je dokazala, kdo je tukaj gospodar. Stalo je na milijone življenj, a kolektivni kmetijski sistem bo obstal za vedno. Zmagali smo vojno!”
Brez zmage nad svobodoljubnim ukrajinskim kmetom bi bilo težko uveljaviti tovrstni kmetijski sistem v ZSSR. Na silo uveljavljen, se je obdržal le s silo in padel skupaj z režimom, ki ga je ustvaril. Leta 1974 je bil razveljavljen odlok Vrhovnega sveta ZSSR iz dne 28. aprila 1933 o prepovedi izdaje potnih listov kmetom, ki se je pojavil po skupni resoluciji Centralnega komiteja in Vrhovnega sveta ZSSR dne 27. decembra 1932 “O vzpostavitvi enotnega sistema potnih listov za Zvezo SSR in obvezni registraciji potnih listov”, ki je kmete pognala v kolektivno suženjstvo, pa tudi o uvedbi denarnih plačil v kolektivnih kmetijah namesto “dnevnic” je le za nekaj časa upočasnil ta propad.
V mednarodnem pravu je zločin genocida sestavljen iz dejanja in krivde, zato vključuje odgovornost za njegovo izvršitev. Tudi med Holodomorom je Kremelj razumel potrebo po skrivanju tega zločina. V mnogih, tudi popolnoma tajnih dokumentih, je bil namesto besede “lakota” uporabljen evfemizem “težave s hrano”. Sovjetska zveza je vložila velike napore in ni »šparala na denarju«, da bi ovrgla informacije o smrtih v Ukrajini zaradi lakote, ki so se občasno pojavljale v tujem tisku, podkupovala in ustrahovala tuje novinarje, akreditirane v ZSSR, jim prepovedala obisk ozemlja holodomora.
Državne meje so bile trdno zaprte. Potovanja k sorodnikom, ki so bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nekaj običajnega, so se ustavila. OGPU je pregledoval korespondenco državljanov ZSSR s tujimi naslovniki, okrepil preglede državljanov, ki so bili poslani na službena potovanja v tujino itd. Vsaka omemba lakote v ZSSR je bila predmet kazenskega zakonika kot protisovjetska agitacija in propaganda ter je bila kaznovana s posebno krutostjo. Da ne bi končali v Gulagu, so se v družinah, ki so preživele genocid, celo sorodniki trudili, da med seboj ne omenjajo lakote.
In šele z nastankom lastne države so Ukrajinci lahko spoznali in razumeli duševno travmo, ki jo je narodu povzročil holodomor ter lahko svobodno spoštovali spomin na njegove žrtve. Ob zavedanju vzrokov in narave zločina so Ukrajinci pričakovali priznanje holodomora kot genocida od države naslednice ZSSR, za kar se je razglasila Ruska federacija. Namesto tega je njen uradni položaj postal poveličevanje ideologa in glavnega organizatorja tega zločina J. Stalina ter histerična reakcija na resnico o Holodomoru.
V luči aneksije Krima, večletne hibridne vojne, ki jo je sprožila Rusija v Donbasu, in obsežne vojne v Ukrajini s 24. februarjem 2022, se velja spomniti na posledice Holodomora, ki niso bile obsojene – ne samo kot katastrofa, ampak tudi kot celoten travmatični kompleks, ki še danes vpliva na vse, kar se dogaja v Ukrajini.
Nepriznavanje holodomora kot genocida pomeni zanikanje žrtev zločina proti človečnosti in distanciranje od Stalinovega smrtonosnega diktatorskega komunističnega režima.
Po obsegu, krutosti, cinizmu in organiziranosti oblasti ter posledicah za prihodnje generacije Ukrajincev Holodomor nima analogij v zgodovini človeštva. Demografska katastrofa je zasejala fiziološki občutek strahu v dušah milijonov ljudi in nepovratno prizadela narodov genski sklad. V skladu z odlokom ukrajinskega predsednika od leta 2000, četrto soboto v mesecu novembru v naši državi vsako leto obeležujemo dan spomina na žrtve holodomora in političnih represij.
Izražamo hvaležnost, da danes podpirate našo državo, ki jo je napadel ruski agresor in pomagate pri posredovanju resnice o dogodkih v Ukrajini svetovni javnosti.
Pozivamo k priznanju Holodomora 1932-1933 v Ukrajini kot zločina genocida nad ukrajinskim narodom.
Vabimo vas, da se 26. novembra 2022 v spomin na žrtve Holodomora pridružite dogodkom ukrajinske diaspore.
Naš skupni spomin na zločine iz preteklosti je zagotovilo, da se v prihodnosti ne bodo ponovili!
Viri v angleščini:
💻 https://www.holodomoreducation.org
⌨️ https://ukrainegenocide.com
💻 https://holodomormuseum.org.ua/en/the-history-of-the-holodomor/
⌨️ https://education.holodomor.ca
Films & Documentaries (Found On YouTube):
🎞The Living
📽Mr. Jones (Trailer)
🎬Harvest of Despair
🎥Holodomor: The Denied Memory
Books & Publications:
Red Famine by Anne Applebaum
The Harvest of Sorrow by Robert Conquest
Maria by Ulas Samchuk
Yellow Prince by Vasyl Barka. Barka spent the last years of his life in the US. His book was never translated into English. The book is said to be a masterpiece and the most powerfully written books on Holodomor. The book has been translated into French, German, and Italian.
