Piše: Vladimir Sorokin
Vladimir Sorokin je ruski pisatelj in publicist. Članek, ki ga povzemamo, je bil objavljen 28. februarja 2022 v Süddeutsche Zeitung. Iz nemščine ga je prevedel Franci Kindlhofer. Pisatelj v zapisu razmišlja: »Po najnovejših dogajanjih lahko sklepamo, da je Putin popolnoma podlegel ideji, da ponovno obudi rusko carstvo.«
Avtor članka se najprej vpraša, kako je ruski predsednik, sicer zaupanja vreden človek, postal monster. In kaj ga čaka. Nato komentira: »24. februarja 2022 je odpadel oklep ’prepričanega demokrata’, ki ga je vsa ta leta nosil Putin. Svet je zagledal ponorel in neusmiljen monstrum. Pokazal se je kot pošast, pijana od absolutne moči, imperialne agresivnosti in zlobe, poganjana z odporom do propada Sovjetske zveze in zahodnih demokracij. Od sedaj Evropa nima več opravka s Putinom od včeraj, ampak z novim, s katerim mir ne bo več mogoč.«
In kako se je to lahko zgodilo? Avtor nadaljuje, da ga najverjetneje, tako kot v filmu Gospodar prstanov, obvladuje moč prstana … Spomnimo na Putinove začetke, nadaljuje pisec, ko je bil vse prej kot sovražen, nastrojen, aroganten: »Ko ga je leta 1999 na tron dvignil Boris Jelcin, je Putin deloval simpatično, celo privlačno, njegova retorika je bila pametna. Mnogim se je zdelo, da prihaja na vrh piramide moči pameten uradnik brez arogance in lastnega precenjevanja, moderen človek, ki je ugotovil, da ima postsovjetska Rusija samo eno perspektivo: pot v demokracijo. O njej je takrat veliko govoril v intervjujih, državljanom Ruske federacije obljubljal reforme, svobodne volitve, svobodo govora, spoštovanje človekovih pravic, sodelovanje z zahodom …«
Od prijetnega voditelja do modela vladanja Ivana Groznega
A zgodilo se je vse prej kot obljubljeno. Sorokin še razmišlja, da se že od časov Ivana Groznega z ruskimi vladarji dogajajo spremembe na slabše, kar ocenjuje za tragedijo. »Znano je, da se v Rusiji še vedno rado verjame temu, kar neki oblastnik počne ali reče. Ta človek je bil, kot je to formuliral Gogolj v Mrtvih dušah, vsekakor v vseh okoliščinah prijetna pojava: odprt, prizadeval si je razumeti druge, resen, vendar humoren, celo samoironičen. Tisti čas so ga politiki, intelektualci, polittehnologi, ki se danes prištevajo med odločne nasprotnike Putina, podpirali. Nekateri so bili celo v njegovem volilnem štabu, ko je šlo za zmago na volitvah. In uspelo je. Ampak takrat se je nahajal ’usodni prstan moči’ že na njegovem prstu: postopoma se je prelevil v imperialno pošast.«
V Rusiji je bilo in je vladanje še vedno strukturirano v obliki piramide, nadaljuje pisatelj. Ta piramida izhaja že iz 16. stoletja, iz časa Ivana Groznega, strašnega carja, obsedenega z paranojo in odvisnega od raznih razvad. S pomočjo njegove osebne garde »opričnina« je zabil krvavo zagozdo med oblast in ljudstvo, med svoje in tuje. Ivan je bil prepričan, da se lahko Rusija vodi samo na en način: potrebno je zagrabiti oblast in biti okupator v lastni državi. Potrebna je oblast, ki je surova in takšna, da je ljudstvo ne more spregledati. Tako ljudem ne preostane nič drugega, kot da jo obožuje. Tisti, ki je sedel na vrhu temne piramide, je imel vse pravice in absolutno moč.
»Mogoče se sliši paradoksalno: pet stoletji od Ivana Groznega je ta princip vladanja v Rusiji ostal nespremenjen. V tem vidim bistvo tragedije naše dežele! Srednjeveška piramida se je ohranila do danes; spremenil se je samo zunanji videz, konstrukcija je ostala stara. Na vrhu je sedel vedno absolutni vladar: Peter I., Nikolaj II., Stalin, Brežnjev, Andropov. Sedaj kraljuje tam Putin že več kot 20 let. Kljub svojim nekdanjim obljubam se krčevito drži tega stola!« je prepričan Sorokin. In dodaja: »Ta piramida neizogibno zastrupi vladajočega. Njemu in njegovim podari najbolj arhaični žar – ’vi ste gospodarji dežele, katere nedotakljivost se lahko ohrani le s trdo roko. Tako nekaj posebnega kot sem jaz, tako trdi in nepreračunljivi morate biti vi; vam je vse dovoljeno, vi morate pri ljudstvu prebuditi strah in obup, ljudstvo vas naj ne razume, mora se vas bati.’ Po najnovejših dogajanjih lahko sklepamo, da je Putin popolnoma podlegel ideji, da ponovno obudi rusko carstvo.«
Ko je Putin dobil v roke oblast, se je pričel spreminjati. Postal je zasvojen s sovraštvom.
Ko je Boris Jelcin prišel na višku Perestrojke na oblast, se je spremenil – njegov obraz se je spremenil v togo masko grobe arogance. Kot kronanje njegove vladavine je Jelcin sprožil nesmiselno vojno proti Čečeniji, ki se je želela ločiti od Ruske federacije. Ta, od Ivana Groznega ustvarjena piramida, je iz nekdanjega demokrata naredila imperatorja, ki je poslal v Čečenijo tanke in prinesel čečenskemu ljudstvu neskončno veliko trpljenja. Kot velika ledena gora drsi dežela nazaj v preteklost – najprej v sovjetsko, potem pa še naprej, ocenjuje pisec.
O Putinu pa še navede: »Putin je dejal, da je bil propad SSSR največja katastrofa 20. stoletja. Ne sreča, kot za večino s pametjo obdarjenih ljudi v deželi. Iz sebe ne more več izgnati tega, kar je bil: KGB-oficir, kateremu je bilo zabito v glavo, da je Sovjetska zveza upanje progresivnega človeštva, Zahod pa sovražnik, ki ima za svojo nalogo uničiti nas, Ruse. S tem, ko je začel vrteti kolo časa nazaj, se je Putin videl zopet v svoji sovjetski mladosti, ko mu je dobro šlo – in kmalu je želel vse svoje podložnike prisiliti, da gredo skupaj z njim tja nazaj.«
S Putinom so se trudili vsi, a zaman
Posebnost piramide moči je, da tisti, ki sedi najvišje, prenaša svojo psihosomatiko na vso deželo. Ideološko je putinizem naravnan eklektično, se pravi brez nekih novih impulzov. Za čaščenje vsega sovjetskega uporablja neko fevdalno etiko, pri Putinu se Lenin meša z caristično Rusijo in pravoslavjem. Klečeča Rusija, ki se postavi na noge, je priljubljen moto Putina in putinistov. Pod Putinom se je Rusija postavila na noge, radi pripovedujejo njegovi zagovorniki. A nekdo se je ponorčeval, če se je Rusija res pobrala, potem je bila zelo kmalu spet na vseh štirih, pohlapčena od korupcije, avtoritarizma, samovolje uradništva, revščine. In sedaj lahko vsemu dodamo še vojno …
Mnogo se je zgodilo v zadnjih 20 letih. Tudi Putinov obraz je okamenel kot maska, ki izžareva trdoto, slabo voljo in nezadovoljnost. Glavno sredstvo komunikacije je laž – majhna in velika laž. Rusi so se že zdavnaj navadili na lažno retoriko predsednika. »Na žalost jo tudi že Evropejci tolerirajo. Niti en državnik neke evropske države ni priletel v Kremelj, ne da bi mu bile servirane lažne konstrukcije (nazadnje ob pogajalski, absolutno panaroidni mizi), ki so bile potem na tiskovni konferenci predstavljene kot ’konstruktivni dialog’ – in zopet je vsak šel svojo pot … Kakšen smisel ima sploh govoriti s takšnim voditeljem? Ni pisatelj ali umetnik, živeti bi moral v realnem svetu in stati za vsako svojo besedo. Gospa Merkel, ki je odrasla v NDR in je pravo naravo Putina spregledala, je poskušala 16 let, da bi se s Putinom začel kakšen dialog. Sadovi teh poskusov so bili zasedba gruzinskega teritorija, aneksija Krima, zasedba t.i. ljudskih republik Doneck in Lugansk – in sedaj ta vojna proti Ukrajini. S Putinom se je trudil tudi ’prinašalec miru’ Obama, a zaman,« izpostavlja Sorokin.
»Putinov notranji monstrum se ni hranil samo od piramide moči, podkupljive ruske elite, pital se je tudi od ravno tako neodgovornih zahodnih politikov, ciničnih zaslužkarjev, skorumpiranih novinarjev in politologov. Močan in konsekventni vladar! To je vse fasciniralo! ’Novi ruski car’ – poživljajoč kot vodka in kaviar,« meni avtor. In še pove, da je v teh letih vedno znova srečal v Nemčiji ljudi, ki so razumeli in sprejemali Putina. Začenši pri taksistih, pa tja do poslovnežev in profesorjev.
Storimo vse, da bo Putin postal preteklost
»Vendar pa mislim,« opominja Sorokin, »da večina Evropejcev ni takšnih. Da so tudi taki, ki poznajo razliko med diktaturo in demokracijo, vojno in mirom. Putin je napad na Ukrajino imenoval s svojim lažnim konstruktom ’posebna operacija proti ukrajinskim agresorjem’. To si celo šteje k svojim uspehom – namreč da je miroljubna Rusija odvzela ’ukrajinski junti’ Krim in sprožila vojno v vzhodni Ukrajini, sedaj pa je napadla celotno Ukrajino. Skoraj tako kot Stalin Finsko leta 1939 … Za Putina je vse življenje ena sama specialna operacija. Iz črnega reda KGB ni prevzel samo zaničevanje ’navadnih’ ljudi, ki so bili vedno le manevrska masa za državni moloh, ampak tudi osnovni princip vsakega čekista: nikoli odprto govoriti. Vse mora ostati tajnost. Privatno življenje, družina, navade.«
Vendar: s to vojno je Putin prekoračil rdečo linijo. Maska je odstranjena. V Evropi je sprožena vojna brez osnove. Putin je agresor. Evropa bo imela žrtve in uničenja. Netilec vojne je človek, ki ga je absolutna moč pokvarila in ki se je odločil spremeniti zemljevid sveta. Na vidiku nima le Ukrajine, ampak vso zahodno civilizacijo. Sovraštvo proti njej je sesal s črnim mlekom KGB-ja.
»A putizem je na poti propada, saj je sovražnik svobode in demokracije. Ljudje so to dokončno spoznali. Napadel je svobodno, demokratično državo, ker je svobodna in demokratična. Je na koncu svoje poti, kajti svet svobode in demokracije je večji kot njegov mračni, nagnusni brlog. Na koncu je, ker si želi novi srednji vek, naslonjen na korupcijo, laž, nespoštovanje človeške svobode. Ker je Putin – preteklost. In moramo storiti vse, da bo ta monstrum enkrat za vselej tudi ostal preteklost,« sklene pisatelj.
