Na današnji dan pred enaintridesetimi leti je padel Berlinski zid, ki je delil mesto med dva dela Nemčije in sicer takratno Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčijo. V času hladne vojne je zid predstavljal razdelitev sveta na Vzhod in Zahod. Razdelitev Berlina je nazorno pokazala kakšne so razlike med avtoritativnim političnim sistemom s planskim sovjetskim gospodarstvom v Vzhodni Nemčiji na eni strani in demokratičnim političnim sistemom z uspešnim tržnim gospodarstvom v Zahodni Nemčiji na drugi strani.
Gradnja Berlinskega zidu se je pričela 13. avgusta 1961 z namenom ločitve treh con, ki so jih obvladovale Francija, Velika Britanija in ZDA, pred cono, ki jo je zasedla Sovjetska zveza. Berlinski zid je bil zgrajen kot prepreka pred pobegi vzhodnih Berlinčanov v zahodni del. Nikoli ni bil namenjen zahodnjakom, saj so ti lahko prešli na vzhodni del s posebno dovolilnico. Njegova gradnja ni nikoli naletela na velika nasprotovanja zahodnih sil, saj je bilo s tem potrjeno, da Sovjetska zveza ne bo zasedla zahodnega Berlina.
Ker so bili prebivalci vzhodnega dela Berlina poleg nižjega standarda življenja priča tudi kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne preseneča, da so z zavistjo gledali na gospodarske uspehe zahodnega dela Nemčije, torej tako imenovanega drugega bloka in si prizadevali za pobeg v zahodni del mesta. Vsi tisti, ki so poskušali zbežati iz vzhodnega dela Berlina v zahodni del, so končali za zapahi ali pa so pri tem celo izgubili življenje.
Najmlajša žrtev je bil šestmesečni dojenček
Sodeč po raziskavi berlinske Svobodne univerze je na notranjih mejah Vzhodne in Zahodne Nemčije umrlo 327 ljudi, tako iz Vzhodne kot tudi Zahodne Nemčije, od katerih je bilo 80 odstotkov mlajših od 35 let. Šestmesečni Emanuel Holzhauer, ki je umrl zaradi zadušitve, poleg svojih staršev, ki so se poskušali v prtljažniku avtomobila pretihotapiti v Zahodno Nemčijo, predstavlja najmlajšo žrtev. Po besedah vodje raziskave Klausa Schröderja, so bile meje še bolj brutalne kot sam berlinski zid. Veliko ljudi je namreč izkrvavelo prav zaradi nevidnih kopenskih min. Drugi projekt iz leta 2009 pa je razkril, da je bilo ob Berlinskem zidu ubitih vsaj 139 ljudi.
S padcem zidu se je posledično razkrojila tudi komunistična oblast v Vzhodni Nemčiji. Po tem ko so bile v Nemški demokratični republiki marca 1990 izvedene prve svobodne volitve, so se pričela pogajanja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ki so privedla do podpisa Pogodbe o združitvi. Pogajanja so vodila do sklenitve Pogodbe dva plus štiri, ki je združeni Nemčiji podelila suverenost, o uradni združitvi pa govorimo 3. oktobra 1990, ko so se vzhodni del Berlina in pet vzhodnih zveznih dežel (Mecklenburg-Predpomorjanska, Saška, Brandenburg, Saška-Anhalt in Turingija) uradno pridružili Zvezni republiki Nemčiji.
Številni tisti, ki so živeli v obdobju delitve, še dandanes cenijo svoboščine, ki so bile pridobljene s padcem zidu. Komunizem za večino ljudi predstavlja odmev daljne prihodnosti, zato ni čudno, da se ekonomski sistem komunističnih držav sooča z obliko renesanse. V Venezueli je tako mogoče videti, kako se je dolgo trajajoči eksperiment s socializmom končal s hiperinflacijo, lakoto, naraščanjem umrljivosti dojenčkov in brutalnim zatiranjem opozicije.
Statistika smrtnih žrtev komunizma je grozljiva
Dandanes marsikdo težko dojame obseg agonije, ki jo je povzročila brutalna ideologija kolektivizma. Črna knjiga komunizma, ki jo je leta 1997 napisalo več evropskih in ameriških akademikov, izpostavlja, da so genocidi, zunajsodne usmrtitve, deportacije in lakota privedli do 94 milijonov smrtnih žrtev, kar ni možno zanemariti. Stéphane Courtois iz Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje poudarja, da je med leti 1825 in 1917 carski režim Rusije izvedel kar 6321 političnih usmrtitev.
Grozljiva statistika navaja, da je zaradi komunizma od novembra 1917, ko so komunisti prišli na oblast v Rusiji, do sredine devetdesetih let, ko je v Severni Koreji kosila lakota, umrlo vsaj 154 ljudi vsako uro, kar znese več kot 100 milijonov mrtvih. Težko je razmeti, kako lahko nekateri v naši državi tako opevajo komunizem, pri tem pa namerno zanemarjajo represijo in nasilje, ki so ga diktatorji izvajali nad svojimi političnimi nasprotniki in različno mislečimi ljudi z namenom ohranjanja kulta osebnosti.
Video https://www.youtube.com/watch?v=zmRPP2WXX0U&feature=emb_logo
Nina Žoher/Nova24TV
