Piše: Vančo K. Tegov
Po zmagi v nekajletni bitki za snetje Vučića s prestola in vsem, kar je narobe naredil, a tega ni tako malo, kot menijo tamkajšnji analitiki, je sedaj Srbija sama in vsi tisti, ki so naredili, kar so morali, in so dobili, kar so hoteli, pred naslednjo »oviro« oziroma pred samim seboj in tistim, kar znajo in zmorejo: kakšna bo Srbija po končanih volitvah, kakšna bo smer njene zunanje politike in odnosov z Zahodom in Vzhodom, kako se bo Beograd obnašal do svojih sosedov in kakšno politiko bodo imeli do Kosova?
Vlade še nimajo, pa tudi nakazuje se še ne. Marsikaj je še negotovega, ključno vprašanje pa je: ali bo Srbija dobila novo politiko ali gre le za spremembo režima, ki isto politiko vodi že več kot 40 let? To je ravno bistvo in smisel vsega tega početja. Za zdaj so tu le solze sreče morebitnih ključnih oseb, na katere stavijo »študentje«.
Študentsko listo so podprli tako levi kot desni politični krogi, pa tudi državljanske opcije, s skupnim ciljem – odstranitev posledic Vučićevega režima. Zato se medtem, ko čakajo na ime novega premierja in njegovo oziroma njeno predstavitev, o prihodnji usmeritvi srbske zunanje politike le ugiba in predpostavlja.
Kako bo ukrojena politika Srbije navzven?
Politični Beograd si bo, vsaj za začetek, prizadeval ohraniti nekakšne odnose s Kitajsko in Rusijo, hkrati pa si bo prizadeval za krepitev odnosov z Zahodom. Ta hermafroditski odnos, vsaj do zdaj, v zunanjepolitičnem usmerjanju Srbije ni prinesel nič koristnega, pa tudi nič trajnega. Edino, kar je trajno, je to, da sami sebe »malikujejo« ob prepričanju, kako so pametni in prebrisani, seveda ob predpostavki, da vsi mižijo na obe očesi. Zahod jih mora in jih tudi postavlja pred jasno in nedvoumno izbiro: sprejeti nujno potrebne spremembe, politične institucije in mehanizme delovanja oblasti ter njene transparentnosti na evropski način, brez kakršnih koli izogibališč ali hibridnih oblik. Vse, kar bo spominjalo na drugi del predhodnega stavka, je le odmik od tistega, kar mora Srbija narediti, in ne le o tem predpostavljati ali obljubljati, da bo naredila.
Ključno vprašanje pa je Srbija in njeni odnosi s sosedami. Do zdaj je bilo po sistemu toplo-hladno. Toplo z Makedonijo, Romunijo in Madžarsko, hladno s Hrvaško in BiH (razen z entiteto Republiko Srbsko). Z Bolgarijo si občasno kažeta politične »mišice«, s Kosovsko republiko pa sta na okopih.
Kosovo pravzaprav ostaja nekakšna tabu tema. Pri tem vprašanju bi lahko le Združene države Amerike imele nekaj vpliva na novo vlado v Srbiji, morda pa tudi na Srbsko pravoslavno cerkev (SPC), ki predstavlja eno najmočnejših ovir za spremembo politike Beograda do Kosova. Tukaj bo dejansko največja cokla sama srbska družba. Od svojega iracionalizma, ki je globoko ukoreninjen v njihovo bit in s katerim se napajajo vse vlade, stranke in družbena gibanja, imajo samo ali pa pretežno škodo. Realnost je vedno boleča, ampak te realnosti, ki traja, ne more pozdraviti niti najbolj patriotska pesem, verz ali domača »rakija«.
Notranja slika bo bolj v temnih odtenkih
Vprašanje oziroma dilema pa ostaja, kako enotna bo nova vlada. Vsi so se zlahka strinjali o potrebi po odstranitvi Vučića, a glede na velike politične razlike med njimi bo stabilnost prihodnje vlade mogoče oceniti šele čez nekaj mesecev. Če jo bo sploh mogoče oceniti in če bo stabilna. To bo »boksanje« med različnimi strujami, kar lahko pripelje do slabitve naboja ali zmanjšanja ostrine in želje po konkretizaciji sprememb. Pa tudi do notranjih bojev s tistimi, ki so bili »steber« Vučićevega paralelnega sistema, v dobršni meri temelječega na koruptivnosti in netransparentnosti.
Še večji problem bo upiranje dosedanjega aparata, ki ne bo zlahka predal žezla, tam, kjer ga bo moral, pa bodo pustili prazne blagajne. Ob vseh pričakovanjih neveščega prevzema in še bolj neveščega vodenja bodo ustvarjeni pogoji za kaos, ki bo hitreje, kot bi si človek mislil in pričakoval, ustvaril pogoje za vrnitev pravkar zamenjanega režima. In kot je običajno po takšnih »pretumbacijah«, sledi neizogibna spirala volitev in nestabilnosti, ki ne bo koristila nikomur. Škoda na račun tamkajšnjega prebivalstva pa bo ogromna, dolgotrajna in težko rešljiva.
Kljub vsej želji po optimističnem zaključku pa kaže na ujetost Srbije, tako kot celotnega Balkana, v nestabilnost, ki dolgoročno prinaša preglavice in težave, kakršnih ni manjkalo niti do zdaj.
