Piše: Petra Janša
V letih po koncu druge svetovne vojne, ko je komunistična oblast v Sloveniji (v letih 1946–1951) vzpostavljala nadzor nad akademsko sfero, se je v tajnih poročilih Udbe znašel tudi arhitekt Jože Plečnik.
Dokumenti iz monografije Akademski svet pod nadzorom dr. Željka Oseta osvetljujejo »uradne« ocene profesorjevega delovanja ter držo ob povojnih spremembah. V karakteristikah, ki sta jih pripravila partijski zaupnik na univerzi Janko Branc in arhitekt Marjan Tepina, je prof. Plečnik opisan kot »izredno skromen samotar«, ki živi »skoraj asketsko življenje«. Ta podatek nosi zgodovinsko težo, saj je bil Plečnikov predvojni študent Tepina kasnejši ljubljanski župan. Poročila priznavajo njegove pedagoške zasluge in strokovno nepristranskost: »Pri študentih ceni samo sposobnosti, ni se pa nikdar oziral na politično pripadnost.« Zanje je bil fenomen: »Kot človek je dobričina, denar pri njem nima nobene vloge.« Arhivski viri podrobno analizirajo Plečnikov odnos do tradicije in vere. Čeprav so zapisali, da »prevladuje mnenje, da ni veren«, so dodali, da »projektira cerkve, ker smatra, da je to del slovenskega narodnega značaja«. Njegovo distanco do režimov potrjujeta podatka, da je med vojno »Italijanom pred nosom zaklenil vrata svojega kabineta«, po letu 1945 pa ostal »edini na univerzi, ki ni bil član sindikata«.
Zaradi samosvoje drže je bil deležen kritik liberalnega kroga, ki mu je očital predvojno izjavo ob načrtovanju spomenika kralju Aleksandru, ko je dejal, »da hoče postaviti nekaj, kar ne bo porušeno s prvo politično spremembo«. Kljub razhajanjem je prof. Plečnik zaradi izjemnega ugleda ostal nedotakljiv steber slovenske arhitekturne šole.
