Piše: Jože Biščak, Kavarna Hayek
In spet smo tam. Na začetku ali na koncu. Odvisno od pogleda opazovalca. Kulturniki so namreč spet v preživetveni stiski. Ne katerikoli kulturniki, ampak tisti, ki imajo ves čas roke v denarnicah neto davkoplačevalcev. In ko ugotovijo, da denarnica ni več na široko odprta, je takoj narobe svet. Ministrstvo je krivo. Sistem je kriv. Kapitalizem je kriv. Vsi so krivi – razen tistih, ki so desetletja gradili model, v katerem kultura preživi samo, če ji država redno polni račun. To ni umetniška kriza. To je kriza odvisnosti. Ko človek svoje preživetje (z)gradi na javnih razpisih, odločbah, kohezijskih ovojnicah in od države zagotovljenih kariernih razredih, potem ni več ustvarjalec. Je proračunski uporabnik z umetniško legitimacijo. In ko ni več prostega dostopa do denarja, se začne kričanje, da gre za načrtno uničevanje kulturnega sektorja.
Poznate izraz »karierna dinamika«? Ko sem zanj prvič slišal, sem najprej pomislil na karierni razvoj in napredovanje po hierarhični lestvici v (zasebnem) podjetju ali korporaciji. Ampak ne, ta izraz v gospodarstvu ni v uporabi. Uvedla ga je nekdanja ministrica za kulturo Asta Vrečko (ZUJIK-I) za samostojne delavce v kulturi. Levičarjem je treba priznati, da imajo izjemno domišljijo, da so zelo inovativni, ko je treba poimenovati krajo davkoplačevalskega denarja z ljubkovalnim izrazom.
»Karierna dinamika« je zelo specifičen, birokratski izraz, ki opisuje sistem treh kariernih razredov (I, II, III), v katere kulturnike uvršča ministrstvo glede na leta izkušenj in od katerih je odvisna višina državno plačanih socialnih prispevkov. To je tipična birokratska karierna lestvica znotraj državno subvencioniranega sektorja. Namesto da bi socialne pravice samostojnih kulturnikov temeljile predvsem na tem, koliko dejansko zaslužijo na trgu (ali koliko vrednosti ustvarijo), jih država razvršča po senioriteti – po letih, ki so jih preživeli v sistemu na račun in z rokami v žepih davkoplačevalcev.
Kaj samooklicane kulturnike še muči? Več kot 20 milijonov evrov zadržanih sredstev. Projekti stojijo. Pogodbe niso podpisane. Vse to naj bi bila katastrofa. A kje je vprašanje, zakaj je toliko ljudi v kulturi sistemsko odvisnih od tega, ali bo nek uradnik pravočasno podpisal papir? Zakaj kultura pri nas ni sposobna preživeti, če država za nekaj mesecev ne prihrumi z vrečo denarja? Odgovor je neprijeten, …….
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
