20.4 C
Ljubljana
sreda, 24 julija, 2024

Na Češkem sodijo komunističnemu notranjemu ministru, v Nemčiji pa komunisti dvigujejo glave

Piše: Bogdan Sajovic

Na Češkem sodijo nekdanjemu ministru zločinskega komunističnega režima. Lustracija je bila samo površinska. Komunizem dviga glavo v Srednji Evropi.

Na Češkem je prišlo do prelomnega dogodka. Začelo se bo namreč sojenje Vratislavu Vajnarju, ki je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja češkoslovaški notranji minister. Tožilstvo mu očita odgovornost za smrtne žrtve na tedanji češkoslovaški meji, saj so obmejni stražarji streljali na ljudi, ki so skušali zbežati iz “komunističnega raja” na “gnili Zahod”.

Pod komunističnim totalitarizmom
Češkoslovaška je bila že od leta 1945 pod nadzorom komunistične partije, ki jo je podpirala Sovjetska zveza, od leta 1948 pa so imeli komunisti popolno oblast v državi. Obdobje komunističnega totalitarizma je trajalo vse do leta 1990, ko je prišlo do demokratičnih sprememb, ki so najprej odnesle oblast komunistične partije, dve leti kasneje pa je prišlo še do razdružitve države na samostojni Češko in Slovaško. V obeh državah je po padcu komunizma prišlo do formalne lustracije komunizma in njegovih akterjev, vendar je bila ta lustracija precej površna. Komunisti so tudi v novem sistemu v rokah obdržali precej vzvodov oblasti  oziroma vsaj zadosten vpliv, da so se komunistični zločinci izognili roki pravice. Deloma za pregon komunističnih zločincev “ni bilo politične volje”, deloma so se zagovorniki zločincev zatekali k pravnim manevrom, češ da so v času storitve zločinskih dejanj delovali po tedaj veljavni zakonodaji, ali pa so se sklicevali na zastaranja oziroma so bili zločinci kar nenadoma preveč stari/bolni za sojenje.

Sojenje komunističnemu zločincu
Kazalo je, da se bo tako izmazal tudi Vajnar, eden zadnjih še živečih visokih funkcionarjev nekdanjega režima. Seveda so tudi njegovi zagovorniki skušali na vse načine preprečiti sojenje, češ da je prestar za sojenje, da je minilo že dolgo časa, da ni nikoli osebno ukazal uporabe orožja na meji in tako naprej. Ustavno sodišče je ugovore zavrnilo in dovolilo nadaljevanje postopka. Če se torej ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, denimo izredno poslabšanje zdravja ali smrt, saj ima Vajnar že dvaindevetdeset let, se bo znašel na zatožni klopi in odgovarjal za smrt vsaj treh oseb, ki so jih v času njegovega ministrovanja med letoma 1983 in 1988 ustrelili obmejni stražarji ob poskusu pobega čez mejo.

Sojenje Vajnarju ima tudi močan simbolični pomen. Poslal bo sporočilo, da sta – kar razglaša tudi v evropskem parlamentu sprejeta resolucija – tako nacizem kot tudi komunizem enako zločinska sistema in da morajo nekdanji komunistični funkcionarji odgovarjati za komunistične zločine, tako kot odgovarjajo nacistični. Če se sodi nacističnim stoletnikom in se pri tem ne ozira na “odmaknjenost dogodka” ali “visoka leta obtoženca”, potem ni nobenega razloga, da se ne bi enako ravnalo tudi z nekdanjimi komunističnimi funkcionarji. Še posebno ne s tako visokimi, kot je nekdanji notranji minister. Tožilstvo sicer priznava, da Vajnar ni osebno izdal ukaza, da se strelja na begunce na meji, in tudi ni vzpostavil sistema, vendar pa je kot notranji minister že vzpostavljeni sistem upravljal in zato nosi odgovornost za njegova zločinska dejanja.

Šok v Avstriji
Do sojenja Vajnarju prihaja ravno ob času, ko v mnogih srednjeevropskih državah komunizem (ali njegova modernejša različica) dviguje glavo. Pri tem ne mislimo nedavnih “čebinskih epizod” v Sloveniji, v kateri se resnici na ljubo komunizem ni nikoli zares poslovil. Pač pa v sosednji Avstriji, in kar je še huje, v Nemčiji.

V Avstriji je na aprilskih deželnih volitvah v Salzburgu Komunistična partija osvojila enajst odstotkov glasov in štiri sedeže v tamkajšnjem deželnem parlamentu. Komunisti so tako prvič po letu 1949 zastopani v salzburškem deželnem parlamentu, kar je vznemirilo politične komentatorje. Ne samo preboj komunistov v parlament, pač pa tudi dejstvo, da so to dosegli s prevzemom precejšnjega dela glasov zmernim, levosredinskim strankam in liberalcem, ki so celo izpadli iz deželnega parlamenta. Na drugi strani pa je na istih volitvah precejšen porast dosegla desna FPO in to na račun zmernejše Ljudske stranke. Nekateri komentatorji že opozarjajo na razvoj dogodkov iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta radikalni krili na levici in desnici pobrali večino glasov zmernih in sredinskih strank ter se na koncu za popolno oblast nad Avstrijo spoprijeli s paravojaškimi milicami.

Zakrinkani boljševiki
Zadeve so, kot rečeno, še nekoliko resnejše v Nemčiji kot v Avstriji. Medtem ko je v Avstriji Komunistični partiji uspelo v eni od zveznih dežel, na anketah na zvezni ravni pa ji za zdaj ne kaže kakšen veliki preboj, pa v Nemčiji komunistične ideje delujejo na ravni zvezne vlade. V nasprotju z Avstrijo nemški komunisti tudi ne nastopajo odkrito v komunistični stranki, ampak so razširjeni po levih političnih strankah. Če pogledaš življenjepise voditeljev socialistične stranke, vidiš, da je bila večina v nekem obdobju svojega življenja povezana z levičarskim ekstremizmom. Stranka Levica se tako ali tako nekako smatra kot naslednica nekdanje vzhodnonemške komunistične stranke, a pravi trojanski konj v nemški politiki so Zeleni. Pod plaščem varstva okolja skušajo prepojiti nemško družbo z levičarsko ideologijo, zato jih kritiki upravičeno primerjajo z lubenico – »zeleni na zunaj, rdeči znotraj«. Zeleni se skušajo vmešavati in regulirati vse pore družbe, od prehrane in spolnosti do šolstva in urbanizma. Novinarka Ulrike Hermann, vidna članica Zelenih, je v svoji knjigi “Konec kapitalizma” naslikala vizijo “nove Nemčije”. Pod pretvezo ohranjanja okolja bi bil prepovedan letalski promet, zasebna vozila, živinoreja. Uživanje mesa bi bilo dovoljeno le v izrednih primerih, ki bi jih odobrila država, sicer pa bi ta tudi določila, koliko kalorij bi lahko posameznik zaužil dnevno in koliko bi odpadlo na žita, sadje, zelenjavo, riž in tako naprej. Zaradi tega “niveliranja” (sliši se lepše kot racionalizacija) bi bili ljudje menda bolj zdravi in vitki ter predvsem srečni. “Nivelirana” bi bila tudi stanovanjska politika; ker bi novogradnje prepovedali (ohranjanje narave!), bi stanovanjske površine “pravično porazdelili”, država bi predpisala, koliko stanovanjske površine lahko zaseda posameznik, seveda to pomeni konec zasebnih hiš in tudi večine zasebnih stanovanj. Zasebnih podjetij sicer ne bi nacionalizirali, a država bi predpisovala, kako naj poslujejo.

Vizija Zelenih je torej država centralnoplanskega gospodarstva, podprtega s represivnim aparatom, se pravi klasični boljševiški totalitarizem. In določene poteze, ki vodijo k vzpostaviti tega boljševiškega totalitarizma v Nemčiji, so že zaznane. Poskus nacionalizacije najemniških stanovanj v Berlinu, pritisk na živinorejce v Schleswig-Holsteinu, zakonodaja, ki vse bolj vklepa roke podjetnikom in omogoča državi vse večji vpliv na poslovanje podjetij, omejevanje mobilnosti zasebnikov … Komunistična kuga se torej počasi širi po našem kontinentu in skrajni čas je, da jo zatremo ter preprečimo propad Evrope in uničenje naše civilizacije. Razkrinkanje ter obsodba zločinskega komunizma in njegovih že živečih funkcionarjev in sopotnikov je eden od načinov, da se zdrami evropska javnost.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine